Si upam? Res?

Življenje je karkoli. Sami izbiramo. Pa res verjamem to? Včasih že. Sploh, ko mi kaj dobrega dogaja. Sama bi si tako najboljše izbrala zase. Pa si?

Bila sem na tako lepo obnovljenem gradu. Vse imajo tako poustvarjeno, da izgleda že skoraj kot moderna hiša. Samo večja in bolj v srednjeveškem stilu. Dvorišče je obnovljeno, vsi oboki. Vodnjak. Park je tako lepo zasajen z rožicami. Trava je na sveže pokošena. Ko da je vse pripravljeno, da se grajska gospodična vsak čas sprehodi mimo. V senci ogromnih dreves. Kako opojno so lipe dišale! Božansko!

Nisem je srečala. Sem pa srečala prijazno gospo z vnukom. Kako super je bilo z njo klepetati. Vsepovsod kamor je šla ona, je hodila mačka za njo. Pa njen vnukec. Kako so ljudje prijazni!

Rada grem domov. Tam mi ati ali mami vedno skuhata tako dobro kavico. Bila je še posebej dobra. S smetano na vrhu. Potem pa še ogromna lučka. Kar nisem je mogla več pojesti. Samo pol… kako me razvajajo.

Zanimive se mi zdijo naše vloge v družini. Najprej, ko smo še otroci. Pa potem, ko jih nezavedno ali zavedno igramo naprej. V partnerstvih. Ali do svojih otrok. Kako se vleče nit. Ni dovolj zavedanje, bolj so še pomembna dejanja in odločanje na zavedanju. To je staro, to mi ne služi več, to je novo. To si želim. Zase. Za druge. Tako si želim biti do drugih. Zanimive odslikave. Zanimive povezave. Koliko sem več podedovala, kot sem si sploh mislila.

Ampak ni poanta v tem. Kopanju do dna. Nenehnem kopanju. Potem lahko kopam celo življenje in bo samo globlja luknja. (Brez dna!) Tema. Še več teme. Samo zavedanje. Tako je bilo. Res je. Ni krvde.

Tukaj in zdaj imam moč, da naredim najboljše kar zmorem. Zdaj. Nihče ni krvi. To je moje, da sem zdaj odgovorna. Zdaj imam moč, da sem srečna in izpolnjena. Si jo upam uporabiti? Si upam?

Si upaš!?!

Ljubek pristen barvit dan poln vitaminov ljubezni!

Cmok! Objem!

P.S.: Življenje je čarobno od znotraj navzven!