Malenkosti odločajo...

Svet pa izgleda čisto drugačen po kopeli. Kad polna vode. Vroče. Ne tako čisto vrele, ampak prijetno tople, da se še iz nje malo kadi. Tako mistično. Polno morske soli raztopljene v njej. Čarobno.

Že ko se samo voda nataka, me pomirja. Sledila sem navdihu po kopeli. Kako sem zadovoljna. Celo kožo imam tako mehko in hidrirano. To pa mi je taki božanski občutek. Svet izgleda kar ljubši in bolj prijazen, domač.

Zdaj pa tako lepo dežuje zunaj. Zavita v brisačo še malo posedim na sedežni. Nadaljevala bom še branje knjige iz kopeli. To pa mi je najboljša kombinacija.

Kopel. Slana kopel. Knjiga in svinčnik za podčrtovanje. Oziroma bolj risanje srčkov ob robovih, kar mi je pomembno. Samo sladoled si še vzamem iz zamrzovalne skrinje. Božansko. Zdaj.

Naliv je že čisto ponehal. Samo v daljavi še rahlo bobni. Tako. Za ščepec. Samo za sled. Samo kot opomnik, da je bila nevihta tukaj.

Kolikokrat v svojem življenju veramem, da bo nevihta in naliv in bliskanje trajalo večno?! Pa ne bodo. Že naši predniki so vedeli, da za dežjem vedno posije sonce. Včasih je že pravo olajšanje, če vem samo to. Tudi to bo minilo! Dovolj je za zdaj!

Mmmmm, dober sladoled.

Zakaj pa ne bi danes uživali, če lahko. Malenkosti štejejo. Vsaka doprinese k izjemnemu ugodju. Kako pa se boš ti razvajala (razvajal) danes?

Ljubek dan poln pristnosti v barvah! Tvojih barvah!

Cmok! Cmok!

P.S.: Danes je dan za razvajanje!