Nikoli preveč!

Kako lepa pesem se čisto narahlo sliši od daleč. Moja najljubša. Prav lepa je. Zanimivo je, da sem to, kar sem. Vedno bolj. V resnici sem verjetno na kakih desetih procentih. (Ali enem! Deset je dobro!!! Odlično!!!) Od vseh potencialov. Ampak nič zato. Počasi se daleč pride. Kje sem že to včeraj slišala?

Jutri bom mogoče že na 10,1%. (Ali 1,10%!!!!! OMB!) Res. Kako pa vem? Zato, ker delam vedno več stvari, ki me veselijo. Stopam proti sreči.

Zanimivo mi je, ko me je kolegica vprašala, če sem vedno tako pozitivna, srečna, navdušena? To ni diploma iz sreče. Naredila sem jo, zdaj pa imam vse odgovre od vsem. Ne! To je vsakodnevno delo. Ampak ga niti ne jemljem kot delo. Bolj kot naravannost. Usmeritev. Pošiljanje namenov, kaj si v resnici želim. Bolj vsakodnevo izražanje svoje pristnosti.

Meni to daje meditacija in seveda pisanje. To je moj izstop iz klepetavega uma, ki mi nameče in našpuka same neumnosti. In ne samo to! Ko najde nekaj. Vedno najde nekaj. Potem še najde več tega. In še to. In še to! Kar se ne neha! Dokler potem na koncu ni že skoraj, da ob cel svet upostošen v naslednje pol ure. Naj se rešim, kako se vem! Neumnosti! Vedno več neumnosti. In ko se spomni ene slabe stvari. Se še kar zaplete in zakvačka noter.

Rabim, da me malo spusti. Rabim malo odmora.

Med pisanjem sem priklopljena na moj notranji vir svetlobe. Na mojo naravo. Na mojo resnico. Strah in vse neumnosti so samo iluzija. Potem sem v toku dobrega. Vse je v moje najvišje dobro. Vem. Zaupam, da je vse dobro. zaupam, da je vse prav. Zaupam, da je vse, čisto vse, točno tako, kot mora biti. Zaupam, da se vse kvačka točno tako, kot je prav. Nastaja mojstrovina.

Če sem vedno tako, kot sem med meditacijo in pisanjem? Ne! Se pa prej zavedam blatenja. Bolj se zavedam, da se kljub vsemu želim počutiti dobro. Bolj se zavedam, da sem ne glede na vse, lahko srečna. Samo moja je odločitev. Samo v meni je moč.

Uh, znam biti tečna. Spomnim se, da ko smo šli v planine. Če ni bilo takoj zjutraj malice, spoh nisem mogla funkcionirati. Potem je bila vsako minuto ista tema? Kaj bo že postanek? Kaj bo že »južna«? Kdaj gremo jesti? Potem so se navadili, da so me najprej nahranili. Sem pa res takrat bila najstnica in sem rabila veliko energije za rast. Verjetno!

Tako. Sita že moram biti. Drugo nujno pa je spanje! Sem kot mesečnik. Drugače. Neodzivna. Rabim veliko spanja. Drugače sploh ne morem slediti. Tako sem kot računalnik, ko ni vklopljen. Tam sem. Lepo izgledam. Ampak ni zvoka in ni odziva. To je to. Samo sem kot bolj mrtev predmet. Spanja pa res rabim dosti. Boljše preveč. Ampak nikoli ni preveč!

Ljubek dan poln lepega kvačkanja!

Cmok! Cmok! Objem!

P.S.: Življenje je točno tako, kot je namenjeno. Samo zate! Spustimo čarobnost k sebi! Nicola Benedetti - Tango - Por Una Cabeza (https://www.youtube.com/watch?v=mOY2NQdFHuc)