Jaz srečna. Vsi srečni!

Krošnje so tako zelene. Spet sem bila v zavetju ene. Kaj je že to običaj, da me skrije v svoje zavetje? Tako lepo šumijo njeni listi. Labodi so tako sproščeni v svoji lepoti in lahkotnosti na reki. Rada grem tja.

Zunaj so pa tako lepi puhasti oblački, kot bi jih nekdo oblikoval v velike kosme vate. Potem pa položil na nevidne tirnice. Vsakega na svoje, ampak vzporedne. Tako se zdi, da so pri miru, da gredo s hitrostjo nič. Se pa premikajo.

Včasih se mi zdi, da se jaz pomikam proti sovjim sanjam s hitrostjo proti nič. Proti nič bi še tako hitro bilo. Občutim, kot da stojim na mestu. Pa ni res! V meni se nabirajo zrna peska, in ko bo tehtnica prevagala na strani sanj, bo izgledalo kot magičnost! V resnici pa se v meni kopiči zagon. Moč.

Rada bi še pisala o nečem. Vem, da sem si vedno želela družino. To sem si tudi ustvarila. Sva si ustvarila. Smo si ustvarili. Potem pa ni bilo tako, kot sem želela. S sinom sva bila vedno bolj sama. Saj je bil tam. Nekje. Ali bolj daleč stran. (Večinoma je bilo to…) Ni znal. Ni zmogel. Vem, da me je iz vsega srca ljubil. Tudi jaz njega. Sina ima rada bolj kot vse na svetu.
   

Ni šlo skupaj. Tako sva bila skozi sama s sinom vseeno. (To skozi je tako posplošeno, je pa res. Naj bo dovolj. Ne bom se spuščala v podrobnosti!)

Trudila sem se, da bi funkcioniralo, pa nisem znala. Nisem. Nisva zmogla. Potem pa sem šla stran. Ne glede, kako me je bilo strah, kako slabo bo to vplivalo na otroka, sem šla. Vsaj sebi sem dala priložnost, da sem srečna. (Si še jo vedno dajem vsak dan!)

Sinu pa je tudi sigurno boljše, kot če bi čutil neke podtalnice hladu. Sigurno bi čutil. In ko nekateri govorijo, kako ločitev slabo vpliva na otroke. Da je boljše ostati skupaj. Kako so šele otroci v stiski, če so priča vsakodnevnemu trpljenju. (Obeh.) Če partnerja ne najdeta sreče skupaj, je boljše, da gresta narazen. Vedno pa sta starša in to je pomembno uskladiti.

Zdaj pa smo že toliko časa narazen, da smo se vsi navadili. Res spoštujem očeta mojega sina. Vedno se lahko zanesem na njega. Mislim, da je spoštovanje obojestransko. Vem. Ponosna sem tudi na svojega sina. Cenim njegovo igrivost, smeh, veselje. Rada ga imam.

Ponosna sem nase, da sem zbrala pogum. Zdaj lahko živim jaz srečno in on srečno. Skupaj pač ni šlo. Je to kaj slabega? Ne. Samo priznala sem si resnično. Končno. Saj je že bil čas!

Če je mama srečna, so vsi srečni!

In če še ni vse dobro, še ni konec!

Ljubek pristen igriv dan!

Cmok! Cmok!

P.S.: Poslušaj svoje srce! I Like To Move It (https://www.youtube.com/watch?v=hdcTmpvDO0I)