Pri miru!?!

Kako lepa nevihta je zunaj! Občudujem moč narave! S tako lahkoto sproži toliko energije! Božansko! Vse je temno! Potem pa se v trenutku vse osvetli. Vidim širšo sliko! Močna črta čez nebo ustvarja popolnost!

Lepo! Tako kot mi je včasih v trenutku vse jasno! Včasih pa se nabira malo po malo! Potem pa v trenutku dobim trdnost. Vedenje. Zavedanje! Tako je to!

Vse je dobrodošlo. Človek sem. Rasti. Radostne rasti.

Priznam, včasih se počutim kot drevo. Vkopano v zemljo. Kot da nimam nog, da se premikam po svoje. Ampak tudi drevo kljub temu, da ga opazujem vsak dan, nevidno meni, raste! Ali vsaj nabira moči za rast! Če pa ga pogledam samo v trenutkih leta, potem opazim zaresne spremembe. Ali je čisto brez listov. Ali že poganja popke, zametke zelenja. Ali ceti, rodi sadeže. Ali je že čisto v rumeno oranžno jesenski obleki.

Vsak dan rastem. Vsak dan nekaj nastaja v meni. Enako kot pri drevesu. Podobno. Že ženem nove popke? Počivam in si nabiram moči? Zorim lepe sončne sadeže? Verjetno so različni deli mene različno daleč. Ali različne želje mene različno daleč. V različnih fazah.

In če tudi imam občutek, da stojim na mestu, čisto vkopana, z globokimi koreninami, rastem! Kaj ni to zanimivo!?!

Vse se dogaja v moje najvišje dobro! Tako sneg, kot dež, kot sonce! Vse! Pa tudi veter, ki me nežno žgečka po listih in me "kuštra"! Življenje je božansko!

Ravno zdaj je tako močno zabliskalo zunaj! Vse mi potrjuje, da je to čisto res! Tako moč imam v sebi! Cele nevihte! Cele strele! Celega groma! Narava je v meni! Ljubezen se pretaka skozme.

Ljubek sijoč pristen razcveten dan!

Cmok! Objem!

P.S.: Ljubezen je vsepovsod. Najbolj pa od znotraj!