(Zato tudi pišem v postelji. Pokrita samo malo z odejo. Na telefon. Niti se mi ni dalo prižgati računalnika. Noč ima svojo moč. Tudi za pisanje. Vse zunaj se je tako lepo umirilo. Lučke sostanovalcev se počasi ugašajo. Samo res redke še vztrajajo. Pišem kar v temi. Noč je polna skrivnosti. Rada ustvarjam večer. Rada dolgo bedim. Rada tudi ostanem do konca, ko je kje kaka čaga. Najbolj pa so mi všeč poletne noči posute z migetajočimi zvezdami. Komaj čakam, da se odpeljem na kak hrib in jih opazujem. Čarobnost. Toplina. Romantika. Komaj čakam.)
Sem pa vesela, da je tega dneva konec. Na svoj način imam rada zaključke. Za sabo lahko pustim vse, kar mi ne služi.
(Samo predpriprave so, da bolj vem, kar si v resnici želim. Vsem sem hvaležna, da ste mi pomagali izostriti sliko.)
Rada imam svojo posteljo. Rada imam sanje. Rada imam mehkobo blazine. Veliko odejo. Komaj čakam, da se čisto zavijem vanjo in se pogreznem v spanec.
Če kaj rabim v življenju, pa je to dober spanec. In seveda dolgi. Soh ne morem funkcionirati, če nisem naspana. Drugo je, če grem na morje. Potem vznemirjenost naredi svoje. To je eno samo veselo pričakovanje…
Zdaj pa je moj svet že umirjen. Nič drugega si ne želim bolj kot spanca…
Ljubek sijoč dan v družbi ljubih!
Cmok! Cmok!
P.S.: Sami si ustvarjamo svoje življenje. Vsak dan posebej. Zakaj si ne bi naredili lepega, po svoje?
Ni komentarjev:
Objavite komentar