Dišeče puhst dan!

Bila je tako mogočna nevihta! Kar naenkrat je glasno udarila strela. In še ena. Kako mi je to lepo za gledati. Potem sem poslušala dež, kako je močno zalival tla.

V naravi vedno najdem mir in povezanost. To mi je kot svetišče. Kot mir, ki je vedno v meni. Samo včasih pozabim. Kot ljubezen, ki jo majhne vsakdanjosti zakrijejo. Nikoli pa ne izgine.

Rada bi skuhala kaj dobrega. Kaj novega. Videla sem recept za pravo pomladansko jed. Uh. To pa bi bilo dobro! Izgleda tako barvito in tako lepo so naložene različne plasti zelenjave po vrhu. Komaj čakam, da se lotim projekta!

Včeraj sem stopila iz avta in je vse tako dišalo. Trn je širil von s svojimi belimi grozdastimi cveti vse naokoli. Kot bi nekdo nadišavil naravo z mojim najljubšim vonjem. Božansko. Včasih smo palačinke s tem delali in je bilo tako dobro. (Trnovi krapki.) Ideja…

Peljala sem se z avtom. Obdale so me mele puhaste kroglice, ki so lebdele okoli avta. Kako je bilo božansko. Obkrožale so me. Tako so bile lahkotne, da se je skoraj zdelo, kot da stojijo pri miru. Kot da imajo v zraku topel žepek, kjer počivajo. Čas se je ustavil. Po eni strani se mi je neznansko mudilo, po drugi strani pa je čas obstal. Čarobnost. Kroglice so izgledale kot razkuštrani cofki iz kap. Samo čisto bolj nežni in prosojni. Prava pravljičnost.

Narava je res prostor, kjer se mi srce še bolj odpre. Opazim nekaj lepega. To da sem napisala nekaj lepega, je tako tako. Vse je lepo. Vsako drevo. Vsak košček lubja. Vsak list posebej. Obožujem razkošno obilje narave. Božansko! Obožujem njeno unikatnost. Niti dva lista nista enaka.

Včeraj sem pila kavo in mi je sredi dnevne prineslo kar tako en veliki puhek. Narava me vedno preseneti s kakšnim čudežem lepote! Kar se ne morem načuditi!

Ljubek dan!

Cmok!

P.S.: Danes pa pristno! Samo zase! Tony Cetinski - Kad žena zavoli (https://www.youtube.com/watch?v=3dSRdozZBlU)