Razpeta za veter...

Svet izgleda čisto drugačen, ko gledam luno skozi okno. Tako je skrivnostna. Ravno vzhaja. Žari nežno, a še vedno oranžno. Vidijo se sence na njej, kraterji, kot oddaljene planine. Tako je drugačna. Privlačna. Magična. Čarobna. Skrivnostna.

Nič ni več kot prej. Samo zazrem se vanjo in že občutim mistično kot otipljivo. Čisto na dosegu roke. Dokaz obstoja čudenja. Vsa ta narava, ki nas obdaja. Vse je tako lepo čarobno. Neopisljivo bogato lepo. V polnosti.

Danes pa sem še videla sončni zahod. Tako čisto počasi je sonce zahajalo. Trije kot las tanki oblaki raztegnjeni v ravne črte so se ga navidezno dotikali. Samo bolj so še poudarili njegovo moč sijanja. Čeprav nežno, je svetloba preglasila črtasto ospredje. Čista popolnost.

Narava mi vedno odpira srce. Samo sprehodim se. Občutim vso to razkošje zelenja, reke, prostranost neba in belih puhastih oblakov na njem. Vse mi je jasno. Vse se mi zbistri v glavi. Zbere se v meni moč ljubezni kot kapljica lesketajoča v soncu na travi. Popolnost. Izjemnost.

Vse je dobro. Vse je popolno. Vse vesolje mi stoji ob strani. Vse vesolje piha v moja jadra pristnosti. Sem jih že razprla? Še vedno vztrajam v neumornem trudu? Zakaj? Lahko gre tudi zlahka. Kaj si želim zase?

Vremenska napoved kljub sončnosti ne bo prinesla odgovorov. Bo jih pa povezanost z naravo. Tudi in predvsem v sebi.

Ljubek živo pristen dan!

Cmok! Cmok!

P.S.: Ljubezen je v naravi. V pristnosti! Prisluhni svoji naravi! Bryan Adams - Heaven (https://www.youtube.com/watch?v=s6TtwR2Dbjg)