Že tukaj je
vse drugače! To sonce! Ta sijaj. Sončni zahod! Labodi v zalivu, ki se lenobno
premikajo. Samo enega imajo na očeh, če se preveč približa. Ta se šopiri. Ampak
ne vedno. Tako lepo ima peruti privzdignjene. Lep je. Samosvoj. Ponosen. Edinstven.
(Niti ne… ali nič kaj bolj, kot vsi drugi. Vsi smo unikatni.) Drugače so prav
lenobni.
Nekaj čarobnega je na tej reki. Še lepše se sveti v sončnem
zahodu. Še lepše odseva svoje globine. Nekaj je v tej lahkotnosti, s katero
teče. Tako kot življenje. Samo teče.
Neverjetno zanimivo mi je, kako vedno dobim navdih. Nekaj me
vleče v neko smer. Kar v trenutku zavijem drugam, kot sem bila namenjena. Potem
se vedno izkaže za dobro. Odlično. Rada sledim temu glaseku. Vidim pa, da je
pomembno, da se sploh odpravim od doma. Prvi korak v smeri željenega naredim,
ostalo pa se razplete v moje najvišje dobro.
Obožujem svojo posteljo. Veliko. Mehko, a dovolj trdno
oporo. Spala sem tako dolgo. To mi toliko pomeni, da imam čas za spanje. Sitna sem
samo, ko sem nenaspana in lačna. Verjetno je enako pri dojenčkih. Zato lepo
skrbim zase. V polnosti. Vedno lepše.
Vedno bolj mi je to pomembno. Sreča. Vedno bolj zaupam, da
zase vem, kako bi rada živela. Pristno. Ustvarjalno. Polno vitalnosti. Navdiha.
Srečno. To je to. Lahkotno in samosvoje bi se pretakala kot reka.
Se pretakam kot reka.
Reka v meni je močna in pretočna za navdih.
Ljubek lahkoten dan!
Cmok! Cmok!
P.S.: Čisti užitek v vsakem trenutku... Zali to cvijece suzama srece Mišo Kovač
(https://www.youtube.com/watch?v=btJ5UuQ6QBk)
Ni komentarjev:
Objavite komentar