Štajerski la dolce vita...

Včeraj pa se mi je res moralo muditi. Zjutraj ko sem se zbudila, sem presenečena ugotovila, da še imam kavo. Včerajšnjo... Seveda na nočni omarici. Kaj je nisem včeraj do konca spila? In res je! Najraje pijem kavo v postelji. Še boljša je edino kje ob morju. Tako blizu morja, da si že noge noter namakam.

Malo pa ga že pogrešam. Morje. Plavanje. Užitek. Sladko brezdelje italijanski stil. La dolce vita. Zakaj pa ne! 

Saj lahko imam la dolce vita na štajerki način. Imam ogromno vode in prav lepo šumi ta naša Drava. Valovi. Imamo božanski sladoled s smetano! O kavi, da niti ne razpravljam. Jaz sem rojena za naše lepo mesto.

Doma sem bila iz dežele. Tako sem oboževala našo zeleno dolino. Sestra se je vedno norčevala, ko je bila pesem: »Vem jokala bom, ko zapustila bom to zeleno dolino.« Pa saj mi je bila pesem tudi všeč. Ampak verjeno je čutila mojo povezanost z naravo. Oboževala sem sprehode, da sem si zbistrila misli. Oboževala sem igranje odbojke. Vsak dan! Tudi po dežju smo igrali! Tudi ponoči, ker smo imeli tako velik reflektor.

Všeč mi je bilo tam. Potem pa sem se zavedala, kako srečo imam, da živim v kar velikem mestu. Bila sem na gradu čisto ob meji z Avstrijo. Bil je zaprt. Vseeno sem si ga lahko pogledala. Ampak nikjer okoli ni bilo nobene kavarne! Čajnice. Gostilne. Bara. Nič! Potem sem šla v Mariboru na kavo! Od takrat naprej bolj cenim naše ljubke kavarnice.

Sem pa se čisto navadila na mesto. Ne bi šla živeti nazaj v zeleno dolino. Tu imam tako vse pri roki. Pa ljubko mi je postalo. Prav zaljubila sem se vanj. Všeč so mi njegove ulice, kavarne, spomeniki. Barvitost srednjeveških hiš. Modernost. Dogajanje. Osvetlitve. Mostovi. Rada živim tukaj.

Ljubek pristen sijoč zelen dan!

Cmok! Cmok!

P.S.: Jočem pa zdaj bolj od sreče, ker živim v tako ljubkem mestu! Vem jokala bom - Dolores (Amigos) (https://www.youtube.com/watch?v=d8yA_XVc7mY)