Ljubljena in nič manj...

Danes sem se sprehajala po mestu. Hladno je. Ampak lepo. Vse že teče. Vse sneg se topi kot smetana na vroči kavi. Lepo je. Pestro. Ljudje se sprehajajo s kužki. Malo so se iztrgali zavetju doma. Potem še je lepše priti domov. Videla sem tako lepega pudlja. Belega. Tako lepo kravžljast je bil. Ljubko postrižen s tako lepimi dolgimi ušesi.

Zdaj pa sem se jaz skrila v zavetje kavarne. Lahko samo uživam ob kavi in pišem. Lepo.

Včeraj sem poslušala tako zanimiv izsek Michela Neilla. Vsak dan ustvari nekaj novega, kaj še včeraj ni bilo! Skuhaj kaj dobrega. Naslikaj kaj. Napiši pesem. Uh. Res. Vsak dan ustvarjam kaj novega, pa sploh nisem vedala. Pišem. Slikam. Ustvarjam okusna dišeča kosila. To, kar imam rada. Smutije. Kavo. Ujamem trenutek čiste lepote narave, ki ostane za vedno ujet na fotografiji.

Ustvarim novo kombinacijo oblačenja, ki še je prej nikoli ni bilo.

Sedela sem na kavi v majhni gostilnici celi iz stekla. Imeli so tako lepe črno srebrne tapete z ornamenti. Ljubke. Mojo najljubšo glasbo. Potem je prišel naključni dedek k naključni natakarici na obisk. Kako nekako vsakdanje so bile besede med njima. Pogovor je tekel skoraj umetno o dnevnih težavah. Me je pa pritegnila bližina. Kolikokrat si je težko vzeti čas za ljudi, ki jih imam rada. Ampak že ta bližina je zdravilna. Drugačna. Čudežna. Prijetna. Polna radosti v očeh. Polno notranjega zadovljstva. Bližine. Samo čas si vzamem, potem pa se tkejo te nevidne nitke sreče. Prepeltene s čistim zlatom, ker so neponovljive. Iskrene, polne smeha.

Pogrešam malo mojo babico. Velikokrat je bilo tako, da si nisem vzela časa. Sem pa si ga. Takrat sva tkali niti, ki so neprecenljive. Bili sva si blizu, zaupala sem ji vse. Med nama je bila bližina, ki se je ne da opisati. Vedeli sva. Zaveznici. Vse je teklo s tako lahkoto. Rada jo imam. To je neprecenljiv občutek sprejetosti in vedenja, da sem dobra, vredna, ljubljena. Točno taka kot sem in točno zaradi tega, kar sem. Lepo je to. Čarobno.

Kaj pa zdaj, ko se belina topi s tako hitrostjo? Ledene sveče so že davno potrli s strehe. Stekla na avtu sploh ni potrebno čistiti, ker ne zmrzne več. Saj ne rečem, da sem uživala v praskanju zmrznin, ampak čar pa ima zima. Vse je tako poenoteno elegantno belo. Ljubko. Imam izgovor, da imam vedno kapo na glavi. To je bistveno! Kape so zakon. Zdaj je moja najljubša siva, temno siva, posipana s polno diamantki. In s nepravim krznenim čopkom. Cofkom. To je to. Popolnost.

Še ena mehkoba mi je všeč. Okoli vratu. Pinki. No živo roza. Ampak še ena. Temno rdeča, ki je tako mehko puhasta. Samo leze nekam. Kot bi bila živa. Nikoli noče biti okoli mojega vratu. Samo. Vedno želi razisakti vse naokoli. Mislim, da jo bom morala pripeti. Vsaj malo. Ni mi je za iskati naokoli. Sama pa nisem rada pripeta. Rada imam svobodo ustvarjanja. In to vsak dan bolj.

Ljubek sijoč puhast pisan dan, moje drage, moji dragi!

Cmok! Cmok!

P.S.: Privilegij imamo, da smo lahko pristni v vseh pogledih! Jimmy Cliff - I Can See Clearly Now  (https://www.youtube.com/watch?v=MrHxhQPOO2c)