Uh, kako lepo spet sneži! Tako narahlo. Kot bi nekdo mehke
puhaste majhne kroglice sipal in sipal. Kot mucke s puloverja prav lebdijo v
zraku, tako so lahkotne.
Danes je zame prosto. Samo uživam in to je to. Imama slučajno
občutek krivde? Ne, niti slučajno! Bolj kot sem sproščena in bolj kot uživam,
bolj se zasipam z ljubeznijo. Potem jo komaj lahko delim naprej.
Včasih, se spomnim, je bilo vedno, najprej domača naloga in
pospravljanje, potem pa lahko grem ven s prijatelji. Vedno je bilo nekaj, kar
se je potem zavleklo. Danes pa je taki dan, ko ni nič treba narediti. Samo če
želim. Čisto nič! Nič ni moram! Ker ne rabim! In to je vedno pravi blagor za
dušo!
Samo sem. Sproščena. V toplini doma. In želim si na sprehod,
pogledati dober film. To je to. Majhne drobne stvari, ki so meni ljube. Zakaj pa
si ne bi zapolnila dni s tem?
Imam na izbiro. In danes izbiram to, kar me osrečuje. Barva na
sliki se še suši. Tako dobro se je bilo igrati s pisanostjo. To mi je v tako
veselje! Tudi pri oblačenju. Vem. Monokromatski toni niso zame! Vse kar ima
vsaj ščepec barve! Da poživi. Osveži! Potem vse oživi! Vsaj malo! Uh, enobarvno
je tako dolgočasno! Jaz prav ljubim barve! Ostalo se mi zdi tako neizrazno…
Ljubim živo roza! In čevlje! In kopeli! In srkanje kave čisto počasi! Uh, to pa
je! in pisanje! Seveda!
Ni komentarjev:
Objavite komentar