nedelja, 10. februar 2019

Zaželeno...

Kako lepo življenje imam. Kar čutim, kako cveti in se razvija v meni ljubke dogodke. Stvarce. Sladkorčke za dušo. To pa mi toliko pomeni. Vedno me kaka malenkost razveseli. Me osreči. To pa mi vedno polepša dan!

Cela jata ptic je preletela moje stanovanje. Tako lepo je bilo. Kako so lepo sinhrone. Tako kot vse v mojem življenju. Vse je zame. Vse je v moje najvišje dobro. (Četudi še zdaj v tem trenutku mogoče ne vidim tega! Lahko pa zaupam!!!)

Začutila pa sem, da še preveč pojasnjujem svojo staro zgodbo. Ali kako sem prišla sem. Potem še bolj utrjujem staro. Ni pomembno. Zdaj sem tukaj. Ni mi niti za razlagati. Ni mi niti za upravičevati. Ali opravičevati. Sem, kjer sem. Zadovoljna sem tukaj in zdaj v tem lepem trenutku.

Zdaj pa se lahko vse razcvete v bolj zaželeno smer. In se bo in se že.

Niti malo nočem pomanjševati preteklosti. Vem. Rada jo imam. Pripeljala me je sem, kjer sem zdaj. In to je odlično. Zdaj pa si želim vzeti nov list. Čisto bel. In pišem svoje življenje od znova. Ali na sveže. Ali kot da je vse od prej nepomembno. In vseeno pomembno, kajti v meni je prebudilo želje po še bolj sladkem življenju. Pa ne jutri! Danes!

Ljubek sončen srčen srčkan prikupen pocukran dan!

Cmok! Cmok! Objem!













P.S.: Naj nas danes vodi ljubezen. Kompas je naše srce. Privilegij je, da lahko živimo pristno in srčno.

Ni komentarjev:

Objavite komentar