Pa res?

Kako je lepo zunaj. Še je malo snega! Strehe so še vedno rahlo posladkane z njim. Kot bi jih nekdo skozi veliko posipal obilno s sladkorjem v prahu. Skoraj me pokrajina spominja na krof z veliko sladkorja na njem. Kako sem rada najprej samo sladkor dol polizala!

Točno tako pa je zdaj v življenju. Če lahko izbiram med nečim, kar mi je pri srcu in kaj mi ni. Kaj bi izbrala? Sploh ni dvoma. Vedno sem najprej za sladkor! Tiste ljubke sladke malenkosti, ki jih imam tako rada. Sprehod. Slikanje. Pisanje. Ples.

So pa vedno neke stvari, ki pa jih bi zradirala. Ampak so potrebne, da si še bolj definiram, kaj pa bi rada. Še bolj vem, kaj so moji sladkorčki. Cukerčki so potem samo še bolj okusni.

Saj ni samo, da definiram. Točno potem vem, kaj bi rada.

Naslednji korak pa je potem, da stopam proti temu, kaj bi rada še bolj. Vem, da nisem sama na poti. Zaupam, da mi vse vesolje stoji ob strani. Pa res? Kažem to z vsakodnevnimi dejani, razmišljanjem, obnašanjem? Ali še vedno vse hočem sama? Se zanašam na svoje moči in samo svoje? Kako se to zaupanje odraža v mojem življenju? S skrbmi glede prihodnosti, nezaupanjem, da če se kaj ne zgodi takoj po moje, da je vse propadlo? Ali zaupam, da če sem zamudila ladjo, da me potem čaka jahta, tam v pristanišču?

Danes dajem svoje zaupanje v roke vesolja. Zaupam, da se vse dogaja v moje najvišje dobro in dobro vseh. Tako je!

Ljubek sijoč srečen dan, moje drage, moji dragi!

Cmok! Objem!

P.S.: Živimo polno srčno življenje. Danes živim po svoje. Kako sem zadovoljna in srečna! Majhne stvari štejejo in to mi je v zadovoljstvo. Tako je! Katrina & The Waves - Walking On Sunshine (https://www.youtube.com/watch?v=iPUmE-tne5U)