Zaklad duše

Radost je tako gledati drevesa. Lepo so še zelena, vseeno pa bodo kmalu spreminjala barve. Počasi pa bodo odvrgla vse listje. Potem jih prekrije sneg. Veter jih ziba. Potem pa spet pride nežna pomlad in vroča poletja. Vse okoli njih se spreminja vsak dan! Vseeno pa so tako trdno zakoreninjena v zemlji. Živijo svoje. Cvetijo po svoje. Rastejo po svoje.

Všeč mi je trdnost in hkrati lahkotnost dreves. Tako lepo se nagibajo v vetru. Premikajo se skozi vsa obdobja leta čisto elegantno. Rodijo sadeže ob njihovem času.

So stabilna, vseeno pa se čisto prilagajajo vremenu in zunanjim okoliščinam. Rastejo z njimi. Edino, kar je enako v času drevesa je sprememba. Rast.

Tako lepa luna je bila. Čisto živo rumeno oranžne barve. Tako popolna! Kaj tako lepega še nisem videla! Kar žarela je!

Zanima me, koliko lahko pade jabolko daleč od drevesa. Me res družina določa? Mislim, da so samo material, ki me je oblikoval, da se zdaj lahko oblikujem po svoje. Material za vajo, kaj si pa v resnici želim ustvariti. Ne rabim ponavljati preteklosti. Ne rabim verjeti vsemu, kar so me naučili. Ne rabim biti skozi buba. Z lahkoto se lahko prelevim v metulja, če se tako odločim.

Zanimivo mi je pogledati, koliko še vedno želim ugajati drugim. Živeti, da bo njim vredu?! Ali družini ali normam družbe. Kaj mi je bolj pomembno? Čutim, da stopam proti prelomnici svojega življenja. Vedno bolj se odločam zase.

Ljubek prisrčno kičasto srečen dan!

Cmok! Objem!

P.S.: Življenje je tvoje! Sledimo svojemu srcu in hodimo v smeri le tega. Vsak dan sproti. Mi vodimo življenje po svoje.