Prelomnica...

Budimpešta. Božansko vegansko kosilo, ki še je bilo brez glutena. To pa je bilo uresničitev sanj. Še bolj zato, ker sem praznovala svoj rojstni dan! Vem. Povabila sem se na kosilo čisto po mojem okusu.

Sestra me je zadnjič vprašala, do kakšnih zaključkov sem prišla, zdaj. kaj si želim bolj za naprej? Tako se mi zdi, da ji nisem znala prav odgovoriti. Vedno bolj srčno si želim živeti. To je tako moje poslanstvo, moja pot. Kaj pa se je zdaj zaradi rojstnega dneva drastično spremenilo, pa ne vem. Res je, samo bolj si želim izraziti sebe na vseh področjih. Rada imam svoje življenje.

Cenim drobne trenutke, ki si jih vzamemo drug za drugega. To cenim. Cenim pogovore, ki so iz srca. Globine. Izraznost. Pristnost. Ustvarjalnost. Tega si želim več.

No, kje sem ostala. Tako sem uživala ob tem kosilu. Potem pa sem si zaželela še dobre sladice. Čisto blizu moje metro postaje sem našla tako ljubko kavarnico, ki je imela izjemno dobra priporočila. Presne tortice. Bila je eno ulico stran od glavne. Takoj sem jo našla. Vse je bilo tako lepo naravno, v belem. Božansko. Seveda sem se navdušila nad skutino torto. Kako slab prevod. Nič ni bilo skute v njej. Na vrhu pa je imela sadni preliv.

Kaj pa še spada zraven? Kava. In to z mandljevim mlekom. Kapučino. Kar sem bila presenečena, kako z lahkoto dobim kavo z nadomestkom mleka vsepovsod v Budimpešti. Najprej sem si mislila zraven vzeti liter in bi si vsepovsod zraven kave pač natočila. Pa ni bilo potrebno. (Pa še doma sem ga pozabila.) Verjamem, da se bo naše mesto tudi počasi odprlo glede tega. Se že odpira. Dobila sem tako dober kapučino in imeli so kokosov sladkor! Kaj še je lahko lepše!?

Tortica je bila tako okusna. Prijazna natakarica mi je rekla, da vsake toliko preizkusijo nov recept. In sem ravno naletela na skutino torto, ki je iz indijskih oreščkov. Tako previdno sem vprašala, če je tudi brez glutena. Seveda! Božansko. Slaščičarnica je bila tako ljubkega videza. Tako domače sem se počutila tam. Kar malo hudo mi je bilo, da sem se že morala posloviti od tam. Od mesta. Od kavarnice. Od ulic. Od reke.  

Metro in mojo postajo sem čudežno hitro našla. Kar prehitro sem bila nazaj na avtobusu in na poti domov. Sonce je tako lepo zahajalo. Spet sem imela luksuz čez dva sedeža, kot kupe! Sedežna. Tako hitro mi je minila pot domov.

Ljubek srčen srečen dan!

Cmok! Objem!

P.S.: Odpiram svoje srce. Poslušam ga. Moje srce mi je smerokaz. Vsak dan bolj hodim po srčni poti. Kam te vodi srce?!