Brez obžalovanj!!!

Potem pa je bilo, da sem bila v knjigarni. To je kot svetišče zame v nakupovalnem svetu.

(Nakupovala sem zelenjavo zase. Kako sem zadovoljna z nakupom! Vmes je bila pesem Walking on sunshine. Jaz sem si jo na tiho pela zraven. Nekdo pa je šel mimo in si je kar na glas brundal. Kako lep pogled. To še je mene osrečilo, ne samo njega!!!)

No tukaj smo, pri svetišču…

Knjiga je tako naslovljena 5 najpogostejših obžalovanj pred smrtjo Bronnie Ware. Prebrala sem kar celo poglavje. Seveda me je zanimalo. Naredila pa bom povzetek po kazalu. Tako. Na hitro, ampak vseeno za občutek.

• 1.        Želim si, da bi bil bolj zvest sebi in ne bi živel samo za druge.
• 2.       Želim si, da ne bi toliko delal.
• 3.       Želim si, da bi si upal izraziti svoja čustva.
• 4.       Želim si, da bi ostal v stiku s prijatelji.
• 5.       Želim si, da bi si dovolil biti srečnejši.

Kaj tu ni jasno!? Vse bi samo rekla, res je! Čisto res je! Zdaj še bolj cenim ta čas, ki ga imam zase. To svobodo, ta užitek, da sem lahko tukaj in samo uživam.

Kar težko mi je bilo pisati v moškem jeziku. Sem se takoj videla v tem, in sem si želela po svoje napisati. Želim si, da bi bila bolj zvesta sebi in ne živela samo za druge... Kaj če bi si bolj upala biti bolj zvesta sebi v vseh pogledih? Kaj bi to pomenilo? Bolj bi zaupala svojemu stilu. Bolj bi delala stvari, ki me veselijo. Bolj bi se posvetila sebi in uživanju v kopeli, čajčkih, kavi, sprehodih po naravi, smehu, norčijam, zabavnosti, sproščenosti, igri. Bila bi še bolj samosvoja. Zdaj sem tako, da niham. Med ugajanjem in sebičnostjo. Teža se počasi preveša na sebično stran.

(Dobro so me strenirali. Še zdaj si želim biti ubogljiva pridna punčka. To vlogo tako dobro poznam, da bi jo kar igrala in igrala. Zdaj pa je čas še bolj, da stopim v pustolovščino, ki jo sama pišem. Kaj če ne bi več igrali. Ni potrebe. Drugi si znajo srečo ustvarjati zase. Jaz pa tudi.)

Kaj pa delo? Preveč dela?! Seveda. Bolj si želim delati, to kar ljubim. To pa ni delo. To je užitek. To je razvijanje sebe. Igrivost. Lahkotnost. Moje življenje je pristno v vseh pogledih. Je pa res, da delam, kar ljubim in ljubim kar delam.

(Samo to bi še napisala. Če sem sama pristna, je to vabilo drugim, da so tudi. To sem jaz. Vabilo. Pristnost je nalezljiva. Epidemična. Eksponentna.)

S čustvi imam kar razčiščeno. Lahko govorim o njih, samo prej jih moram opredeliti pri sebi. Včasih me preplavi val nelagodja ali nasršenosti. Če si vzamem čas zase, vsaj pet minutk ali pač koliko, vem, kaj se skriva v ozadju. Če ne pa pljuvam zagrenjenost, nemoč, žrtveništvo, tečnost in še kaj verjetno. Čas je pomemben. Ta presledek vmes. Najpomembnejše je, da priznam sebi, kaj čutim. Drugi so potem nekako drugi dejavnik, ki ni tako pomemben. Le da imam pri sebi razčiščeno.

Uh, kaj pa prijateljstva. Tukaj priznam, da sem lena. Vse se lahko pogovorim z meni tako ljubo osebo. Druge pa vzamem kot so. Trenutno. Potem pa se pomaknem naprej. Saj vem. Lahko bi se bolj potrudila. Ampak čemu trud, če je lahko lahkotno in zabavno. In tako tudi pričakujem, da je, navdihujoče, krepilno, spodbudno…

Sreča zdaj! To pa je tako moja tema! Še niste srečni! Kaj!? Kaj še čakamo!? Zdaj je točka moči. In samo zdaj! Saj ni treba, da bleščimo v vseh sijajih sreče. Malo boljše pa se lahko počutimo, kot pred sekundo. Sami odločamo. Sama odločam zase. Danes. Srečna sem. Saj vem.

Ljubek srčen dan, moje drage, moji dragi!

Cmok! Objem!

P.S.: Hvala, ker si na poti srca z mano! Cenim to! Pristnost šteje! Katrina & The Waves - Walking On Sunshine  (https://www.youtube.com/watch?v=iPUmE-tne5U)