Žgečkanje čisto narahlo...

Bosa sem hodila po travi. Tako me je žgečkala. Niti malo ni bila trda in pikasta. Bila je mehka kot tepih. To pa sem tako uživala. Kot bi mi nekdo božal noge s peresom. Žgečkljivo. Božansko mehko. Sproščujoče. Da niti ne omenim, da je sonce ravno zahajalo in je bilo vse ovito v nežno zlati sij.

Na drugi strani pa se je pripravljalo k nevihti. Ravno, ko sem se obrnila, da grem nazaj, sta zaporedno zabliskali dve streli. Ena za drugo. Kot bi rekel nekaj na hitro. In že sta bili stran. Lepo je bilo videti tako močni črti iz oblak do zemlje v trenutku. Potem pa vse izgine. Moč narave. Nevihte so mi vedno pri srcu. Padlo pa je samo par kapljic. Vsaj tukaj.

Pravo poletno vzdušje. Najprej vročina, potem pa nevihta.

Kako pa kaj moj izziv kreativnosti? Rada bi naslikala vsak dan eno sliko. Ali s svinčnikom. Mislim, da si kar najdem izgovore, da je ne. Včeraj sem prepozno prišla domov. Res?! Kaj pa je sploh pozno?! Kaj pa bo danes? Bom samo vzela platno in slikala? Ali vsaj svinčnik in papir. Daj no, saj zmoreš! Mislim, jaz zmorem. Uh, spet to motiviranje. Kako mi ni pri srcu!?

Ljubek ustvarjalen dan!

Cmok! Objem!

P.S.: Življenje je samo tvoje! Si ga obarvaš po svoje? Želje se uresničujejo ob pravem času na pravem kraju. Jack Johnson - I Got You (https://www.youtube.com/watch?v=dBWFUVq85gs)