Zastoj je. Bil. Zanimivo, da ravno zdaj, ko sem se odločila pisati, je vse steklo.
Nekateri so že ugasnili avtomobile. Prej, ko pa sem samo sedela, in se je vleklo, pa ni šlo nikamor...Prej sem dobila preblisk. Ne rabim več ugajati. Preveč ljudi je okoli mene. Samo sem. To, kar sem. V polnosti. Pristnost. Vsem niti ne morem ugoditi, tudi, če bi lahko, bi vedno znova koga razočarala, ker ne bi bilo do pikice po njihovo. Slej ko prej, bi jih razočarala. To ni moja naloga. Tukaj sem zaradi sebe. Vem. Sebično.
Vsekakor pa je sebično tudi to, da bi morala delati karkoli za koga drugega. To je tudi sebično. Od njih. Sami so odgovorni za svoje počutje, tako kot jaz. Boljše, da ugodim vsaj sebi. Jaz zase vem.
Danes je to kopel. Danes je to lahkotna vožnja s kolesom. Ananasov kompot. Je pa že prej bilo nekaj podlage razvajanja. Tako. Samo zame. Zdaj pa je čas, da grem počasi domov. Počasi. Uživam zdaj tukaj. V tem trenutku. Samo sem. V lepem mestu živimo. V vseh pogledih. Čas je. Kako so ljubke te slikarke! Spet sem dobila polno navdiha. Kako pa bi bilo kaj slikati? Sliši se božansko.
Ljubek pristen dan, moje drage, moji dragi!
Cmok! Objem!
P.S.: Življenje me ljubi. (Tebe tudi. Prijazno je, prijateljsko...) Rita Ora Your Song (https://www.youtube.com/watch?v=4vAf1esMT8s)
Ni komentarjev:
Objavite komentar