Vse od znotraj...

Zakaj sem tako zaspana? Saj sem spala. Dovolj. Samo malo bi še. In potem bi še malo popoldan. Tako. Po kosilu. Tako, ker je prevroče, da bi kam šla. In skoraj prevroče, da bi kaj delala. Samo za lenariti je. Vem kaj bom! Brala knjigo. Berem tako dobro knjigo, ki me navduši v vseh pogledih! Seveda gre za mojega priljubljenega avtorja Alena Cohena. Vedno gre zraven na morje. Zdaj sem že doma. Pa vseeno. Nisem še na dopustu vse prebrala.

Zdaj ko pogledam nazaj, še nisem imela tako lepega dopusta. Vse je bilo tako sproščeno. Čisto lahkotno. Vse kot sem si želela. Umirjeno. Brez drame. To tako ni več moje področje. Veliko. Seveda me čisto noter potegne kdaj. Ampak vedno manj. Vedno bolj se zavedam čarobnosti umirjenega življenja. Izbiram mir. Izbiram ljubezen. Izbiram srečnost.

Zadovoljna sem, kako se mi je življenje umirilo. Ne tako, ustvarjalno. Tukaj imam polno idej. Tako na splošno. Malenkosti me ne iztirijo več tako pogosto. Ali pa če me iztirijo, prej izsledim pot nazaj. K sebi. K sovjemu srcu. Voham, kam me vodi.

Ne vem, kje sem to slišala ali prebrala. Verjetno v zgoraj navedeni knjigi. Karkoli vprašam Boga, mi vedno odgovori s tem, kar sem že vedela. Točno sem vedela.

Seveda. Mi smo tudi zvezdni prah. Mi smo tudi vse. Vse je del nas.

Vse vem. Samo ukrepam tako. Dejanja? Uresničitve? Usklajenost misli, besed in dejanj? Kaj pa tukaj?

Komaj sem že z dopusta prav prišla, pa mi že pridiga. Vem, želi me potisniti iz gnezda. Kot male lastovice. Ti to zmoreš. Leti. Svoja krila imaš!

Krila imam?! Kje!? Od kdaj!? Saj ne morem vedeti, če se skozi oklepam gnezda. Če sem pribita na zemljo!

Usklajenost. Harmonija. Tako kot je od znotraj, tako je zunaj.

Ljubek leteč pristen dan!

Cmok! Objem!

P.S.: Življenje je dragoceno. Vsak dan je dragocen.