Poslavljanje, pozdravljanje . . .

Danes je cel dane tako lep. Sploh. Ni še mi za iti za domov. Tako lep pogled imam na morje. Tako lepo v senci. Vetrc v laseh. Ljubko. Sijajno. Prijazno. Do mene. Do moje duše. Ljubko!

Rada imam to vzdušje. Ležernosti. Prijaznosti. Lahkotnosti. Izbranosti. Luksuza. Užitka. Morja. Samo morja. In še morja. To mi je tako všeč. Moje veselje. Moje globine. Moje iskrivosti. Moja iskrenost. Moja uresničevanja.

Čas je. Čas je, da se potem postavim za svoje življenje. Za svoj čar. Za svoje ideje. Za svoje navidhe. Za svoje življenje v polnsti. Si še kaj moje?

Čutim, da vedno bolj. Samo, da ga vsakdanjost ne preplavi. Ne prepusti. Ne preplavi kot val, ki ostane za vedno. Kateri val pa ostane za vedno!?! Val je val. Tok. Skupaj z njim se premikam. V polnsoti. Želim si. Naprej. Za svojo srečo. Zdaj tukaj. Lahko sem srečna. Lahko sem vse.

Ljubko je tukaj!? Lahko je. Čisto lahko je. Lahko sem vse, kar sem. Ker sem jaz najobljša izvedba sebe. Točno tako. In to naj bo dovlj za daens. To je to. Nič več. Nič in čisto nič več. Jaz sem jaz. Pika. To je to. Vse je samo moj pogled. Vse je že bilo povedano. To je samo moj vidik. Raziskovanja. Ker je meni to v užitek.

Ljubek pirsten dan!

Cmok! Objem!

P.S.: Poslušaj svoje srce! Polno je ljubezni. Do sebe! Do vseh!