Sonce vztraja...

Čas mi je pobegnil. Preveč "fajn" je bilo, pa je kar šel po svoje. Čisto po svoje ne. Saj sem se odločala, kam grem. Samo zdaj bi še ga pa malo rabila. To darilo vsak dan novih ur premalo resno jemljem. Ta dan je pomemben. Tako kot vsak.

Takoj, ko napišem, tako kot vsak, izgubi tisto moč. Čarobnost. Ne! Zdaj ta trenutek je pomemben!

Zdaj ta dan je pomemben! Živi se vsak dan posebej! Privabila še bom najlepše iz njega!

Danes je moj najlepši dan do zdaj!

Tako sem uživala v vožnji s kolesom do centra. Božansko. Vetrc v laseh. Dobesedno.

Potem knjižnica! Imeli so knjigo zame, ki sem jo že zadnjič iskala. Samo tako vsem vprašala, ker mene je k nekim drugim knjigam vleklo. Kje bi jo našla, če bi slučajno bila prosta? In že sva brckali po knjigah s knjižničarko. No, jaz sem bila bolj moralna podpora. Tako en korak stran. Ona pa je vedela, kaj dela. Takoj je vedela, kje iskati. In bila je tam. Čeprav je na začetku kazalo, da še je vedno pri kom doma. Saj imajo več izvodov tega. Ampak res. Vedno so bile izposojene.

Kaj če bi res imeli bralno delovni krožek po Kojcu. Seveda je knjiga, ki sem jo iskala Učbenik življenja. Brali bi skupaj, se pogovarjali. To bi bilo. On pa je taka legenda! Veš, to bi bilo!

Zakaj pa ne skupna radostna rast? Več glav več ve. In teme so definitivno globoke, a enostavne. (To lahke, bi utemeljila lahko razumljive. Praksa pa... bomo videli.)

Jasne. Mislim, da je deset tedenski program. Bom najprej sama preizkusila, potem pa bi šli v akcijo. Saj sem že nekaj časa nazaj šla. Rada bi to osvojila. Osvežila.

Zadnji dvakrat me je s kolesom dobil dež. Skoraj sem si že mislila šampon zraven vzeti, če me bo spet dobil. Se ne bom rabila tuširati večer. Ampak ne! Danes sonce vztraja!

Ljubek dan poln smeha!

Cmok! Cmok!

P.S.: Osvobajam se vseh vzorcev preteklosti, ki mi ne služijo več. Sveža sem, kot sonce zjutraj...