Kraljevsko v soncu...

Nekako lepo je sedeti zunaj in pisati. Ljubko. Sonce sije skozi oblake. Rahlo, a vseeno dovolj, da je boljše v senci. Vse ožarči. Tako je z lepoto v našem življenju. Vse ožarči. Vse preglasi. Lahko sem v senci, pa še je vseeno dovolj močno, da imam priprte oči.

Obožujem moč sonca. Vse, kar je v preteklosti, ni več pomembno. Zdaj je sonce. Počasi stopi vse, samo osredotoča se drugam. Ne zalivam. Ne ohranjam pri življenju. Ljubko.

Sonce vedno nadvlada vse. Vse, kar je pomembno. Vse kar je resnično pomembno, je v soncu. Vse.

Saj ne rečem, da sence niso pomembne. Seveda so. Samo zato, da si bolj definiram, kaj bi rada. To je to. Potem pa fokus naprej. Ni pa to za pogrevat. Postane neužitno, slej ko prej. Zavedam se tega. Sprejmem. Objamem. Potem pa živim dalje. To je čar. (Sonca. Srca.)

Ni mi za premlevanje. Veno znova. Vedno istega. Ni več okusa. Zakaj bi? Če pa imam na razpolago lepe trenutke? Rada imam svežost in svežino. Zdaj je zapihal v moje življenje kot rahel vetrc.

Ptički frfotajo okoli in čivkajo. Uživam zunaj. Uh, kako razkošje mi je to. Ob kavi s smetano. Božansko. Ne vem, če ni bilo kje več smetane kot kave. Točno zato je tako dobra!

Rada sem v soncu. Vleče me danes na grad. Komaj čakam! Želim si. Z vsem srcem. Kaj pa če bi šla? Kaj pa, če bi res šla. Kar tako? Ker lahko. Tukaj v bližini je en tako lep. S prelepim razgledom na celo mesto. Uh, komaj čakam. Se že veselim! To pa bo kraljevsko popoldne.

Ljubek sijoč pristen srčen dan poln svežine!

Cmok! Objem!

P.S.: Življenje je lepo v vseh pogledih!