Ne radirat!!!

Pravo razkošje je, ko imam proste dneve. Najbolj pa zato, da se najprej in sploh lahko naspim. Potem pa čisto počasi. V ritmu valujočih vej v vetru hodim po stanovanju. Samo za malenkosti. Skuham si kavo, ki mi tako diši. Obožujem ljubkost jutra. Sonce me je zbudilo. Zdaj pa ga ni več. Saj vem. Je. Samo za oblaki.

In za dežjem vedno posije sonce.

Saj vem. Pa zaupam? Pa zaupam tudi, ko ne vidim, ko se počutim čisto ne sončno? Zaupam, da je sonce. Zaupam, da bo jutri sigurno posijalo? Ali si domišljam, da so ga ugrabili. Odpeljali drugam in ga zdaj nikoli več ne bo nazaj!? (Že dolgo nisem gledala kakšnega dobrega filma, ampak vidim, da so eni pustili posledice… čas je za kako komedijo!!!)

Danes je očino dan pregovorov. Spomnila sem se še enega. Ne odlašaj na jutri, kaj lahko storiš danes. Pa zakaj? Zakaj? Samo danes še ne! Jutri! Jutri bom vse! Obljubim! (Pa kaj še! Ta jutri vedno ostane jutri, razen če ne postane kaj tako nujno, da mi že voda v grl oteče!!!)

Mislim, da je čas za spremembe. Bom še čakala deset let? Kaj se bo spremenilo? Čisto nič!?! Enako bo, kot je danes. Če ne bom danes naredila kaj drugače.

Spet definicija norosti, da delam vse enako in mislim, da bo kaj drugače! To mislim, da sem prebrala pri Borisu Venetu in Nikoli Grubiša.

Pa še čisto res je! Saj vem, optimizem pa tako! Upanje umira zadnje! Ampak če bi bila vsaj malo optimistična, potem bi verjetno kaj spremenila. Ali se bolj potrudila. Ali bolj dopuščala, da stvari lahkotno tečejo. Pustila bi notranjemu glasu, da me vodi. Ne pa, da vsak dan sproti radiram. Pa to ne bi! Pa to je težko! Pa ne vem, kaj bo! Radirko bi že zdavnaj morala vreči stran. Poslušati glasek in se prepustiti. Ja, ja, lepo se sliši. Teorija. Kaj pa praksa? (Praksa pa jutri!!! ((Hecam se!)))

Zdaj naj bo ta dan izjemen in pristen! Nič odlašanja!

Cmok! Objem!

P.S.: Danes je ta dan! Zagotovo! India Arie "I Am Light" (https://www.youtube.com/watch?v=OL-gxfx2QtY)