Naj izzveni...

Poletna noč! Čarobna noč! Kako tople so že noči! Kako svetle so zvezde! Zdaj, ko je več sonca, je več navdiha vsepovsod! Sicer ne vem, akj ima vreme z navdihom! Ampak meni deluje hujše kot vsi vitamini skupaj! Poživi me! Še bolj čutim živost! Še bolj me vleče v naravo! Vitamin sonce!!! (Še malo pa bo vitamin morje! Obožujem!)

Včeraj pa je bila prava nevihta! Tako močna! S strelami! In grmenjem! Čista popolnost! To obožujem! To naravo vedno bolj čutim v sebi! Tudi v meni je moč nevihte! Samo večinoma jo potiskam dol! Ne dajem ji prostora! Sama s sovjim omejenim svetom in pogledom ustvarjam svoje življenje! Mogoče pa je zdaj ravno pravi čas za nevihto v mojem življenju! Za svežino! Za jasnost potem!

Mogoče pa ni treba, da je tako dramatično! Lahko se nabira čisto počasi! Korak po korak. Kapljico po kapljico! Jasnost!

Obožujem pogovore! Vedno me tako nasmejijo! Toliko sproščenosti je v njih! Toliko različnih zanimivih svetov! Prave komične situacije nastajajo! Pestrost! Igrivost!

Rada pa gradim sploh to bližino s sabo. Sem v sozvočju s sovjo naravo? Se slišim? Sem povezana? Si tega zares želim? Včasih me mora kaj povoziti (mislim energijsko, kot tank, da se spet bolj poslušam…).

Kaj mi pravi moje srce? To niso velike stvari. Čas se ustavi. Angelski zbor se prikaže. Slišim nebeško glasbo. Vetrc obstoji. Ves svet obstane. Ne! To so drobceni namigi. Malo po malo. Vsak trenutek sproti. Samo prostor jim dam. Med vožnjo. Med sprehodom. Med dremanjem. Med kuhanjem. Pod tušem. V glavnem vedno.

In tudi, ko me kaj povozi, si samo rečem:

»Zdaj je, kar je. Naj izzveni… Zdaj lahko drugače.«

Seveda si še rečem zraven, da za drugič vem. Pa tudi če ponovim. Pa kaj! Za drugič vem! Zdaj je, kar je! zdaj pa grem dalje! Sem kjer sem! In tukaj želim cveteti! Za drugič vem!

Ljubek pristen barvit dan!

Cmok! Cmok!

P.S.: Vsak dan je dragocen! Bubamara: Black Cat White Cat - Goran Bregović, Emir Kusturica (https://www.youtube.com/watch?v=M3MfuFoULYI)