Senzor??!!! Dela!!!

Izbrskala sem nekaj zanimivega. Star dnevnik vizij, kje sem si pisala afirmacije. (Kot tabla vizij, samo debel zvezek!) Kako mi je to bilo zanimivo. Seveda sem prebrala komaj prve štiri. Počasi. Nič mi ne bo ušlo.

Prva je o hvaležnosti.

Nekako tako.

Hvaležna sem, da sem. Hvaležna sem, da sem, kje sem. Hvaležna sem, da sem zaradi vsega, kar je bilo, točno tukaj kot sem.

(Mislim, da sem čisto drugače napisala, kot je bilo tam! Prepričana pa sem, da je bila omenjena beseda hvaležnost…)

Več kot cenim stvari, ki so, kot so, bolj se odpiram novemu dobremu. To pa čisto verjamem.

Stanovanje se mi je osvetlilo. Ne vem zakaj. Senzor ni delal. Imam tako napredno luč v verandi, da ko odprem vrata, se mi sama prižge. (Ne tako na občutek… Saj je senzor zraven.)

Ampak ni delala. Osvetlitev. Mogoče že več kot eno leto. Ali dve… Ali…

Živela sem v temi. Prišla sem v temo… domov. In ravno tam je tako velik ogledalo, da se cela vidim.

Zdaj pa spet sveti! Neverjetno!

Meni pa se je zdaj v trenutku nekaj drugega posvetilo! Kam bom šla fotografirati! Jupi!!!

Bratranec mi jo je popravil. Ni bil kriv senzor. Ker je delal, čeprav je visel bolj na nitki. Ampak zdaj imam novega, ki zajema celi spekter vhodov… spalnico, dnevno, kuhinjo, kopalnico! In seveda vhodna vrata! To pa je že tako stari pokrival. In zdaj imam luč!

Sprašujem se, kaj je tista moja luč? Kaj mene razveseli? Kaj me osreči?

Saj je bilo življenje v temi tudi nekako znosno. Najprej še me je motilo. Potem pa sem počasi sprejela, da pač ne sveti. Navadila sem se na temo tam. Še malo pa bi skoraj pozabila, kako lepo imam poslikano verando!

V življenju se ne bi rada navadila na temo. Ali vedno manj svetlega. Rada imam sijaj. Zato vedno znova brskam po stvareh, ki so mi v veselje. Radostna rast. Če ne stagniram. Rada berem. Grem v naravo. Se pogovarjam. Slikam. Pišem. Raziskujem! Vse to so moja veselja, ki me držijo v luči.

Imam pa senzor za mrak! Opa! Čas je za razvajane! Srečnice mojega življenja! Je pa res, da imam toliko jutranjih obedov, da me mrak bolj redko obišče. Včasih pa me, takrat pa si dam popraviti senzorje!

Ljubek dan moje drage in dragi!

Cmok! Objem!

P.S.: Življenje je čarobno, sploh, če dela senzor za luč. Bobby McGee ~ Janis Joplin (https://www.youtube.com/watch?v=jn7dKI3fbYg)