Danes zaupam...

Neverjetno je, kako je vsak sončni vzhod lep. Izjemen. Popolnost. To pa me tako razveseli. Taka lepota, kot bi najlepše in najbolj žive barve že zjutraj razlili čez nebo.

Res cenim svoje stanovanje, da imam tako lep pogled na celotno pokrajino v daljavi. In velika okna, da vidim vso prostranost neba in gričev.

Še bolj rada pa imam toplino doma, ki mi jo nudi. Tisto pristno domačnost, ko sem lahko vse, kar sem v resnici. Se smejem še bolj naglas. Se krohotamo. Žgečkamo. Se umirimo in povežemo ob obredih kosila, pitja čaja ali kave. Sploh pa skupnih zajtrkih. To mi je tako pri srcu. Kar topim se, ko pomislim, kako lepo življenje imam. Res cenim to!

Res bi rada napisala, da cenim mojo sestro. Tako super se je pogovarjati z njo. Obe rasteva radostno, bolj ali manj… In vedno so tako zanimivi pogovori. Vedno ugotovim kaj novega. To pa res cenim. Občutim vedno bolj resnično, otipljivo, da je vse v moje najvišje dobro.

Lahko zaupam še bolj? Se lahko še bolj sprostim in uživam v tej komediji življenja? Se lahko samo naslonim nazaj, si vzamem kokice in opazujem? Zaupam v dober konec? Srknem kavo in gledam naprej. Kaj bo? Ni tako vprašanje. Ni tako pomembno. Bolj pomembno je, kako se počutim zdaj. Iz slabega na poti, še nikoli ni prišel dober konec. Zato je edini trenutek moči, ki ga imam zdaj. Zdaj pa se želim počutiti malo boljše kot včeraj. Ali še malo boljše.

Danes zaupam.

Zaupam svojemu telesu.

Zaupam svojemu notranjemu vodstvu.

Zaupam svojim čustvom.

Zaupam svojemu srcu.

Zaupam univerzumu.

Ljubek sijoč dan moji dragi!

Cmok! Cmok!

Pa! Pa!

P.S.: Ljubezen je otipljiva, sploh ko opazujem naravo (tudi v sebi)… The Isley Brothers - Shout (https://www.youtube.com/watch?v=nEjLFpU2pJ4)