Nekaj je s to vodo...

Cenim, da sem tukaj in da pišem. Fajn mi je. Cenim ta čas, ki ga imam tukaj. Cenim, da mi je fajn.

Cenim, da sem lahko samo tukaj.

Cenim, da sem lahko samosvoja.

Lepo življenje imam. V vseh pogledih. V vsem tem lepem vzdušju. Tako dobro mi je. Odlično se počutim. Tako rada živim. Tako navdušena sem! komaj čakam, da nadaljujem. S to lepoto.

Še bolj pa se danes veselim sprehoda. Ob reki. Rabi, res rabim malo narave. Kliče me!

Ne samo notranja narava, tudi zunanja. Dejansko.

Najraje bi že kar zdaj ven pobegnila in tekla po tej zeleni travi. Ampak vse ob svojem času. Čaka me… in bo me počakala.

Katera je tvoja žival? Katera te kliče? Na katero se prvo spomniš?

Čutim to moč v meni, ki narašča. Ampak ni moč tanka. Nežna je, ampak odločna. Kako je že to? Kot voda počasi skalo gloda ob morju. Seveda se zdi skala bolj trdna in obstojna. Ampak voda ima to svojo pretočnost, nežnost, svežino. Lepoto.

In to čutim v sebi. Zares. Vedno bolj.

Ljubek sijoč srčkan srečen pisan pristen dan!

Cmok! Cmok! Objem!

P.S.: Življenje te ljubi! Danes še bolj poslušajmo svoje srce. Lepo nam šepeta. Čisto nežno. Z vsem bitjem mu prisluhimo. Vodi nas k našim željam… slišiš?

P.P.S.: Tukaj pa že nov navdih... https://www.youtube.com/watch?v=VYhDxMkuSd8&t=0s