Gasilci in to...

Na robu kave se mi je naredila majhen srček! Kako lepo! Iz penice. Že za dobro jutro.

Včasih sem bila doma v manjšem kraju. Gasilsko društvo je praznovalo sto trideset letnico. Ampak to sem zvedela šele potem, ko sem opazila velik šotor za gasilskim domom. Večkrat sem se že pelajal mimo velikega panoja, katere prireditve bodo vse. Niti nisem opazila, doker nisem bila opozorjena na to. Začela sem brati program. Stirptiz. Moški. Do konca. Potem pa še neke druge stvari… standup komedije in ne vem kaj še vse. Smo se že hecale, da že imamo karte in tako. Pa če gremo danes.

Potem v trenutku odhoda, pa so kandidatke kar malo poniknile.

Ostali sva seveda dve najbolj pogumni. Pa ne zato, da bi jih tam raztragle. Ali da bi oni raztrgali naju. Tako iz radovednosti. Pa ker se dogaja. Zakaj pa ne! Pa tako blizu je.

Mislila sem, da še imam čas… kar nekaj časa. Na veliko sem še jedla. Pa me že kličejo: »Kaj delaš?«

»Zdaj sem se mislila počasi najesti do konca. Potem pa urediti. Pa pridem.«

»Pa si pogledala kaj na uro?«

Skoraj je bil že čas odhoda, glede na uro, ki smo se je prvotno dogovirle. Seveda se lahko turbo hitro spravim od doma.

Tako lepo so uredili veliko parkirišče. Ne vem, kot da bo res veliko ljudi prišlo. To mi je vščeč. Rada parkiram blizu kraja dogajanja. Pa še tako, da najdem avto. To pa je že popolnosti. Vem. Pozdravili so me prijazni gasilci. Sem že kar pri njih želela karte kupiti. Pa so me kar naprej usmerili…

No šotor še je od bliže večji kot od daleč. Grem samo pogledati, kje se kupijo karte. Vidim starejše gospe tudi čakajo. Malo klepetamo, pa kar naenkrat pride iz šotora skupinica najbolj zagnanih mladenk. Kaj se dogaja? Kaj pa je to? Narobe smer. Oder je čisto na drugi strani.

Baje, da pridejo bolj pozno. Komaj čez dve uri. Ali celo tri. Starejše gospe so bile vidno razočarane. Res. Potem pa želimo denar nazaj. Ne bomo čakale. Kaj te naj delamo tako dolgo tukaj? Res je manjši kraj. Vem.

Druga soudeleženka me je že klicala, da je na poti. Čakaj. Ne bo še nič. Tistih deset minut, kaj sem bila prehitro, se bi skoraj zagotovo podaljšalo v ure. Lahko res res ure in ure. Ne hodi sem. Nič ne bo. Edino če čakava. Obe sva imeli za potem druge načrte.

Vprašala sem blagajničarko, če je to res. Malo je pogledala v tla. Res. Ampak čez dve uri, ali mogoče tri, pa bodo res prišli. Dobro, da se nisem takoj zagnala v karte. Skočim še na kavo. Pa pridem nazaj.

Nikoli!

Tako sva skočili v najino najljubšo kavarno na Lentu. Nikjer parkirišča. Vozila sem celo dva metra po enosmerni ulici. Mislim. Ampak se je vse dobro končalo… kar. Nazadnje sem parkirala čisto na drugem koncu, kot sem si predstavljala.

Brez, da bi se zmenili, sva obe za akcijo, parkirali čisto blizu. Imeli so tako dober sladoled in kornet v obliki rožice. Trije so bili celo veganski! Kako zanimiva izbira! Ljubko!

Zdaj pa naravnost tja. Kako lepo, da se je že zbralo toliko ljudi. Igrali so tako melodično glasbo. Potem pa je kar postalo premrzlo in sva šli raje noter. Ne morem verjeti, da je bil Lent najina druga izbira. Ampak čisto nič napačna. Nič nisva zamudili, samo veliko boljše sva se odločili, ker sva se končno imeli čas pogovarjati.

Rada se pogovarjam. Rada imam globine. Rada imam iskrenost. Rada imam prijateljsvo. Vedno pridem do česa novega. Spoznanja. Uvidov. To mi je pa tako veselje. To mi je v resnici pomembno v življenju. To obožujem.

Super je bilo, da so zamujali, kajti bolj pestrega programa, najbolj pa pristnega, pa si ne bi mogli pričarati.

Nazaj grede sva še videli peti pevko. Ali dve. Popolna noč! Popoln začetek!

Ljubek dan poln pustolivščin!

Cmok! Objem!

P.S.: Žiljenje je čarobno! Siddharta - Na Soncu (https://www.youtube.com/watch?v=ThlsEj0vNxc)