Nebesa! Zdaj!?!

Včeraj sem poslušala, da če se želiš česa naučiti, da je to najboljše spremeniti v izziv. 365 dni prakse. No ali v prakso.

Kaj bi se želela naučiti? Kaj bi želela vaditi? Mislim. Kaj mislim. Vem. Slikanje. To bi lahko spremenila. Danes je? No od danes naprej. Ena slika, ena risba, ustvarjalnost. Ni pomembno ali je svinčnik ali oglje ali tuš ali akrilne barve. Samo, da je. Dobro. Sprejmem. Zares. Tako. Zase. Za vajo.

Danes je malo bolj mrzlo. Zavita sem bila v lahek puloverček in koco samo čez noge. Zdaj pa mi je že prevroče. Ljubko je tukaj. Rada imam svoj dom.

Uh, še nekaj me je navdušilo! Kaj zame pomenijo nebesa na zemlji? Kdaj sem jih že doživela? Slučajno sem slišala ta vprašanja. Res se mi zdijo zanimiva.

Včeraj sem definitivno doživela nebesa na zemlji. Šla sem na sprehod. Tako lepa laboda sta plavala po reki. Nad njima pa je skozi oblake sijala luna. Lepo je bilo. Zrak je bil tako topel. Čarobnost. Vetrc je rahlo pihljal in vrbe so šelestele. Božansko.

Kaj pa mi pomeni ustvarjanje nebes na zemlji? Definitivno pisanje, dolgi sprehodi, slikanje, pitje kave čisto počasi, da postajam vse, kar sem po duši. Uresničevanje.

Ljubek pristen sijoč dan mje drage, moji dragi!

Cmok! Objem!

P.S.: Danes je začetek preostanka našega življenja! Začnimo sveže! Mate Mišo Kovač-Samo nas nebo rastavit može (https://www.youtube.com/watch?v=Rf47NkkBzuA)