Čipkast dan ob reki...

Kako lepe čipke so se naredile na kozarcu. No, ni čisto kozarec. Kava v kozarcu. Ne to tudi ni. Steklena skodelica je. Ampak malo večja! Tako ljubka. Vidi se skozi. Tako lepo je to. Lepi krogeci na vrhu… potem pa čupkasto narprej dol. Kot krilo. Ampak samo bolj gosto čipkasto.

V ozadju že slišim glasbo! Kako dobro igrajo! Pour una cabeza! To si želim iti poslušati! Božansko! Rada imam živo glasbo. Spoh koga, ki tako ljubko igra z dušo. Pristno. S srcem! To več pomeni kot naučeno strogo pravilno petje. Če ni duše v tem, je prazno! Srce da tiste prave odtenke in nianse glasbi! To je tisto, kar še bolj v meni prebudi veselje! To pa si vedno tako vzamem k srcu. To mi tako polepša dan! pa ne samo dan!

Celo življenje imam bolj bogato prepleteno!

Rada imam svoje življenje!

Sploh danes, ko se mi je začel dopust!

Rada imam ta ritem počasnosti. Pod krošnjo dreves. Labodi plavajo mimo! Seveda počasi. Kje te so zdaj? Malo naprej! Okoli mene letajo ptički. Račka je tudi plavala v drugo smer. Oziroma s tokom. Metuljček čisto nežno rumene barve mi je odfrfotal čisto blizu glave. Malo sem se že nagnila, da ne bi bilo nesreče. Karambola. Uh, pa saj ni železen. Ali električen! Ali tonski! Ali deset tonski!

Kam pa jaz plavam? S tokom, ali proti toku? Zdaj, če je tok polenjen kot danes Drava, potem še nekam pridem proti toku. Tako se bi mi vsaj zdelo. Ampak zakaj mučenje!? Zakaj mučenje, če lahko grem s tokom? Kaj pa na brzici? Tam pa ni vsako veslanje v nasprotno smer ne bi nič pomagalo. In to je dobro! Zakaj bi sploh želela proti toku? Vse kar sem, je v toku. Vse kar si želim, je v toku. Čutim dobrobit, ki se pretaka. Zakaj bi ji nasprotovala? Zakaj bi se upirala?

Ljubek sijoč dan!

Cmok! Objem!

❤ Kateja

P.S.: Sledi, res sledi, svojemu sijaju... (Joseph Campbell)