Cvetim točno tu...

Cenim, da imam dom. Zavetje. Vzdušje. Mir. Domačnost. Toplina. Vonj po kuhanem kosilu. Skupno sedenje pri mizi. Klepet. Smeh. Navihanost. Obrede skupnega gledanja posebne oddaje (danes!!!). To mi je tako dragoceno.

Dom mi nudi toliko razvajanja. Veliko udobno posteljo, ki je tako mehka. V njej spim tako udobno. Prestavljam se po mili volji in obračam, kot mi najbolj ugaja.

Obožujem tudi mojo tuš kabino. Ne samo kabino. Definitivno vodo tudi, ki priteče izpod tuša. To me pa tako razmehča in sprosti. Kar stala bi tam in se tuširala. Obožujem dolge obrede umivanja. Pa moja kad. To pa je tako poglavje zase. Vedno se rada sprostim v kopeli z morsko soljo. Božansko. Prižgem si svečke.

Cenim tudi mojo veliko omaro. Nekaj zimskih stvari sem že pospravila v bolj oddaljeno omaro. Res je. Ogromna je. In še eno drugo veliko imam. Čas je, da pospravim še ostale stvari.

Rada sem tukaj doma.

Cenim tišino okoli. Petje ptičkov zjutraj. Sonce, ki me zbudi.

Vedno rada kam grem. (Se peljem!!!) No, saj grem tudi. Ali pa s kolesom… (Se peljem!) Še vedno pa raje pridem domov. Ne vem, če imam kaj domotožja. (Kaj sploh ta beseda pomeni? Da sem otožna, ko pomislim na dom? Ni mi jasno!) Rada raziskujem, rada pa tudi pridem domov.

Nekaj čarobnega je v teh srednjeveških mestih. Sprehajala sem se po poteh iz okroglastih rečnih kamnov do gradu. Na zidu so iz razpok rastle tako lepe nežno vijolične rožice. Njim sigurno ni nihče ni povedal, da obstaja zemlja. Polno zemlje, kjer imajo vsega na pretek in lahko še lepše cvetijo. Ne! Popolne so bile tam, ker so. Rastejo! Rastejo točno tam, kjer so! Ne samo, da rastejo, celo cvetijo! V vsej svoji lepoti!

Ljubek pristen dan!

Cmok! Objem!

P.S.: Cvetite v vsej svoji lepoti, danes, točno tukaj, kjer ste posajeni!