Na pol poln! Vedno!

Zdaj pa točno vem, kaj je slika upanja. Sredi noči, ko sem se vozila domov. Bila je res trdna tema. Ne spomnim se točno, ali je deževalo, ali je še samo bilo oblačno. Samo tema in črno naokoli. Potem pa se začne kazati čisto rahla črta svetlosti. Niti še ne prav svetlo. Samo slutnja sonca. Še slutnja prav ne. Ampak ta črtica proti vsej črnini je postajala vedno bolj izrazita. Še zelo daleč je bilo do sonca, ko bo dejansko pogledalo izza vseh teh hribčkov in hribov. Ampak črtica se je spreminjala v črto. 

Tako je upanje. Bo prišlo. Vse bo prišlo. Vse je že v resnici tukaj, samo zaradi teme ne vidim čisto vsakega detajla pokrajine. Okolice. Polj s sončnicami.

Ne moram verjeti, kako lepa je narava. V vseh pogledih je čarobna. Tam se vedno znova povežem. Obožujem sprehode. Gibanje. Vetrc v laseh. Akcijo. Planine. Polna sem upanja. Ne samo upanja. Vem, da se črta debeli v sijaj. Vem, da bo sonce. Tudi danes. Ker je vsak dan! Obožujem.

Včeraj smo se prepirali ali je kozarec na poln prazen ali na pol poln. Vedno sem za napol polnega. Zakaj bi izbirala slabše, kot lahko. Zakaj bi sama sebe v drek spravljala, če mi ni treba. Zakaj bi se že v izvoru prikrajšala za polnost? Ni potrebno.

Sploh pa ni pomembno, kako gledam na kozarec. Pomembno je, da uživam v tem trenutku. Da okušam, kar še je v njem. Pijem počasi z vsem, kar sem, občutim sladkost izpitega. Če pa je res prazen, pa vem, kje se dobi več. Kje si lahko natočim še veliko več. Mislim, da je vir neomejen. Vem, da je neomejen. Reka obilja je neomejena.

Pa kaj ni življenje lepo? Prav lepo. Kaj lepo, čudovito! Čutim se tako izpolnjeno!

Saj bi še pisala, pa me vleče slika, ki jo želim dokončati! Tako me vleče, kot bi mi šepetala, da me pogreša, da nadaljujeva v kreiranju igrivosti. Saj vem! Ampak barve čakajo!

Lep srčkan pisan poln dan poln okušanja sladkosti življenja!

P.S.: Ljubim svoje življenje! Julio Iglesias & Dolly Parton - When You Tell Me That You Love Me (https://www.youtube.com/watch?v=f4eQN8lV1TU)