Zanimivo življenje imam. Rada ga imam. Danes sem si postavila solarne lučke zunaj in tako lepo svetijo. Božanske so. Sonce jih je ravno toliko napolnilo, da mi polepšajo pogled navzven. Čarobno je. So kot majhne kresničke v temi. No, bolj mraku.
Kako malo je potrebno, samo svetloba drobne kresničke, da
nam polepša dan. Ali vso življenje.
Samo malo svetlobe je potrebno, da prižge ogenj v nas – v naših
srcih. Potem pa ga mi delimo naprej.
Z vžigalico prižgemo ves kres. Ne glede, kako majhna je
vžigalica, z njo zakurimo ogenj v peči. Ne glede, kako majhna je svetloba,
lahko prižge v nas luč, ki sveti vso življenje.
Vsi imamo to luč v sebi, samo pozabimo kdaj. Ali večino časa.
Vsi imamo ta večni plamen ljubezni v sebi, to je naš sestavni del, kot naš DNK.
Toliko stvari se zgodi, ki zatemni ali zamegli ali pomanjša ta naš notranji žar
pristnosti, kot bi se vse zarotilo, da nas pogasne. Ampak naša luč je močnejša.
Če je kdo prižgal v sebi ta plamen, se nas dotakne in takoj se spomnimo čarobnosti
prižgane svetlobe Ljubezni v našem srcu. Ko pa jo spet spoznam, se spomnim,
želim, da v meni gori večno.
Sama lahko negujem to notranjo lučko. Zdaj jo že, ko pišem
in gledam ven te čudovite bučke svetlobe, ki tako nežno žarijo. Za srečo je res
potrebno malo.
Zdaj živim svoje sanje. Mačka mi leži pri nogah, v pečki je
ogenj in pogled imam na čudovito pokrajino. Udobno mi je, lepo sem oblečena
frizura mi kar dobro stoji, brez da bi ji posvečala veliko časa (samo pogledala
sem se v ogledalo, malo sem si jo popravila z rokami, pa je popolna.) Imam čudovit
dom. Ustvarjam.
Res imam lepo življenje.
Opažam, da imam rada energijo ognja. Posebej sem še povezana
z njim. Vedno mi je v užitek, ko se kot mačka lenobno grejem na prvih toplih žarkih.
To je za mojo dušo prav poslastica.
Všeč pa mi je tudi njegova čistilna moč ali moč prerojevanja.
Zažge vse staro, da res naredi prostor novemu.
Kaj vse si želim zažgati danes? Krivdo, sram, gnus, težo,
pričakovanja drugih, omejenost, nemoč (in vse ostale neumnosti, ki so nam jih
drugi radi dali naprej). Vse to danes dajem v ogenj in čutim, da se dela
prostor novemu.
Včasih je ogenj tam, v naših srcih, samo ga problemi
vsakdanjosti čisto zakrijejo, da ga ne vidim, ali občutim. Zdaj pa ga želim
vsak dan namenoma poiskati, se ga spomniti, da se okrepi. Danes sem negovalka
ognja Ljubezni. Ne negovalka, ohranjevalka. Jaz kurim. Jaz dajem drva na ogenj,
da bolj zagori. Jaz imam to moč. Jaz odločam, kaj bom podkurila ali Ljubezen
ali strah.
Zaupam, da je vse zame.
Zaupam, da je najboljše še le pred mano.
Zaupam pa tudi, da je vse v moje najvišje dobro.
Zaupam, da lahko izbiram Ljubezen bolj pogosto kot izbiram
strah. Vaja dela mojstrico, jaz (mojstrica) pa delam vajo. Tako je! Kako se
počutim ognjevito! Navdušeno, kaj vse še me čaka!
Ljubek srčkan sijoč srečen spontan bogat sijajen razkošen
sočen ognjevit dan poln obilja!
Čakaj malo, pa kaj ti veš, da si izjemna?! Izjemna si! Čudovita
si! Fantastična si! Edinstvena si! Neguj svoj notranji ogenj srca!
Ni komentarjev:
Objavite komentar