Kako kaj življenje?
V kakšnem odnosu sta?
Se mu izogibam ali zares živim?
Življenje je ljubko, večino časa.
Rada bi bila v sedanjem trenutku z življenjem, brez obžalovanj
in brez projekcij sreče v prihodnost. Tu in zdaj želim biti srečna.
Zares živim, to bi rada verjela. Večino časa pa se pomikam
iz ene zanimive stvari v drugo. Vseeno ali je to kuhanje ali branje knjige.
Moja mačka Bliss mi zelo pomaga, da sem v tem trenutku. Pride
k meni v naročje, ravno ko pišem in mi grize nalivno pero, ki tako poskočno
poplesuje ravno v višini njenih oči. Preveč vabljivo, da bi se lahko uprla taki
igri. Zlata barva pisala ji je še bolj lesketajoča in še bolj privlačna. Rada jo
božam, to me takoj dvigne v višjo vibracijo. Zdaj že nekje pleza. Grem pogledati.
No je že dol, ker sem slišala, da je skočila. Ohranja me v trenutku, ker se pri
njej vedno nekaj dogaja. Če ne pa uživa zvita v klobčič in prede od ugodja.
Zdaj vidim, da me ima mačka veliko za naučiti. Ravnovesje med
igro in počitkom. So stvari, ki niso stvari in so najbolj pomembne v življenju.
Najpomembnejše.
Najdragocenejše.
Prej sem ji dala novo žogico in zdaj divja z njo naokoli. Ravno
toliko majhna je, da jo z lahkoto podi iz sobe v sobo, ter divja za njo. Prav hecna
je.
Mačke so res prave učiteljice. Popolnoma so v trenutku.
Je pa tudi radovedna, kot sem jaz. Vse jo zanima. Raziskovalka
je po duši. To mi je zelo všeč.
Posluša svojo intuicijo in se umakne na samo, ko to
potrebuje. Prav zanimivo je opazovanje mačjega življenja.
Zdaj pa je čas, da si jaz ustvarim »mačje« življenje z malo
več igre. Ravnovesja. Počitka. Ustvarjanja. Nagajivosti. Življenja v tem
dragocenem trenutku.
Res imam lepo življenje v vseh pogledih.
Ljubim svoje čudovito življenje. Zares.
Pa tako navadno je, pa tako čudovito.
Pa tako preprosto je, pa tako fantastično.
Pa tako moje je in pristno, pa tako izjemno.
Vsi smo v sebi vedeli, da smo rojeni za nekaj izjemnega. Žal
pa nam okoliščine odraščanja programiranja zatemnijo ali zameglijo našo iskro,
ki pa ti tako močno želi razplameneti v ogenj v nas. Zdaj pa je čas, da spet
malo popihamo v žerjavico svojega srca in da ta iskra postane kres, ogenj, ki vedno
srčno gori, saj ga negujemo. Ohranjamo ga s srčnimi stvarmi naše duše – za vsakega
je drugače – lahko je kuhanje, pletenje, kvačkanje, slikanje, meditacija,
sprehodi, fotografiranje, računovodstvo, urejanje notranje dekoracije,
vrtnarjenje, ples, planinarjenje, pisanje, zdravljenje, petje, igranje
instrumenta… ti že veš zase. Zdaj pa to izbirajmo vedno bolj in bolj. Dragoceno
je naše ognjišče srca, saj našemu življenju daje sočnost svetlobe in radosti
polnega bivanja v tem trenutku. To je naše poslanstvo, da zares živimo, kot
želimo živeti.
Vsem drugim in tudi sebi odpustimo. Posadili so vzorce v
nas, ki niso naši in jih lahko kadarkoli izpulimo kot plevel in nasadimo
čudovit cvetlični vrt ali zelenjavno gredo – odvisno, kar nam je bolj pri srcu.
Ne zanikaj si več svojega poslanstva, ampak ga zdaj polno
živi. Ne sprašuj se, kaj vse ne moreš narediti ampak ravno obratno, kaj pa
vseeno lahko narediš!!! Potem pa to naredi z vsem srcem! Močna si, bolj kot si
si kdajkoli predstavljala!
Uživaj svoje življenje na polno, moja draga!
Ljubek srčkan pristen lahkoten zabaven bogat radosten
zaplejiv svetel sijoč ustvarjalen miren srečen dan!
Ljubljena si v vseh pogledih! Vso Vesolje in še širše čaka,
da izraziš svoje darove in prispevaš svojo luč. Izjemna si že zdaj! Ljubljena si
z vsem srcem, točno taka kot si.
Ni komentarjev:
Objavite komentar