Ampak praznine v meni sami ne more nihče zapolniti. V sebi
imam globine, ki presegajo vse. Niti sama ne poznam dna. To je čar obstoja, da
raziskujem svoje pristne barve, hkrati pa dopuščam drugim, da me ne rabijo razumeti.
Jaz vem, kdo sem. In moja naloga tukaj in zdaj je samo to, da sem to – kdo sem.
To je dovolj!
Spomnim se učiteljice slovenščine gospe Kumprej v srednji
šoli. Verjela je vame. Zaupala je mojemu slogu pisanja. Bila sem ji neskončno simpatična
in ona meni. Nekako sva si v štirih letih prirastli k srcu. kljub povprečnim
ocenam, je videla v meni ljubezen, ki jo negujem do pisanja. Moj slog pisanja
mi je bil všeč. Povedala je zame tudi naprej. To mi je toliko pomenilo. Bila je
moja navijačica. Takrat me je razganjalo do pubertete. Pisala sem pesmi upora. V
sebi pa sem iskala pikico iskre ognja. Pisala sem pesmi o razočaranju, o
ljubezni. mogoče pa bi lahko pisala pesmi nazaj. Ali naprej! Ali še naprej! Točno
to bom danes naredila. Prav zanimivo mi je, da sem že imela tri pesniške večere.
Kdo sem zdaj? Raziskovalka svoje pristne narave – ne glede,
kako se izraža. Lepo se mi je spominjati starih dobrih časov – samo, da so mi
zdaj ti časi še bolj všeč, saj sem še bolj pristna!
Kako si pa ti lahko raziskovalka svoje pristne narave? Kaj je
tvoja iskrica v tebi, ki zaneti ogenj?!
Ljubek vroč ognjen pristen strasten jasen dan!
🌷 P.S.: Ljubljena si – točno zdaj – kot si! Slavi življenje s svojo
pristnostjo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar