Sedela sem ob reki. Na mehkem stolu. Slišalo se je šumenje
krošnje. Listja. Nekaj je šumelo ali brenčalo v krošnji. Potem pa sem dala noge
na zemljo. Kako pa mi to pomaga.
Kar čutim, kako se energija zemlje pretaka vame. Kot bi se
neka notranja moč prelivala vame. Kako rada to občutim. To pa mi je čista
polnost življenja.
Z lahkoto sem se potopila v notranji mir. Z lahkoto sem se
samo umirila. Poslušala sem vodeno meditacijo. Res cenim, da sem se tako hitro
potopila vanjo.
Res občutim notranji mir, ko meditiram.
Med meditacijo se spominjam, da sem čutila rahlo mrzlo ali
bolj svežo sapico na ramenih.
Mislim, da mi meditacija pomaga bolj od vsega.
Prav čutim notranjo moč. Ampak ne tisto navzven. Na način,
da lahko premagam kogarkoli. Ampak navznoter, da sem lahko še bolj pristna v
tem, kdo sem.
Nekako sem se umirila v tem.
Nekje sem slišala. Mislim, vem, da od Louise L. Hay. Toliko let
smo se krivili, poniževali, se obsojali, grdo ravnali s sabo… ne deluje. Kaj če
bi zdaj preizkusili nekaj novega! Se v celoti sprejeli.
Zaupam.
Sem taka kot sem – z namenom. Sem sanje Univerzuma, ki so se
uresničile. Zakaj ne bi živela te čarobnosti zame, zdaj?!
Ljubek čarobne pristen srčkan dan poln barv!
Cmok!
Objem!
P.S.: Življenje te ljubi! Le zaupaj! Zate je!
Ni komentarjev:
Objavite komentar