Zaupam v Vesolje, da mi stoji ob strani. kako lepo! čisto
zaupam!
Zaupam, da zmorem!
Zaupam, da sem res sposobna.
Zaupam, da sem v vseh pogledih vse to.
Nekako me tako preplavi žalost. Vem. Nihče ne rabi verjeti
vame. Dovolj je, če jaz verjamem vase.
Mogoče sem tukaj samo s tem namenom, da se naučim tega. Te lekcije.
Lahko sem tukaj v tem trenutku. Polnost. Užitek. Pisanost. Najbolj pa
pristnost.
Vsi deli mene so lepi. Tudi sence. Tudi ti si moji. Tudi te
objemam. Ne rabim biti oseba z delom izbrisanih lastnosti. Se nagibam seveda v
svetlobo. Ampak vse je moje. Tudi vsa druga področja mene.
Kaj pa je popolnost? Sploh? To ne obstaja. (Razen sončnih
zahodov in vzhodov. In zvezd. In morja. In reke in gozda. In pitje kave z
razgledom. In dobrega globokega klepeta. Oči...)
Naša popolnost je, da smo mi sami.
Moja celovitost je, da sem jaz sama, jaz. jaz sem jaz. in to
je dovolj. In to je dovolj dobro.
Mislim, da je to moja lekcija, ki se je učim.
Danes bodimo prijazni do sebe. Daleč smo že prišli. Zdaj. V tem
trenutku. Vem. Čas je, da smo nežni in prijazni do sebe. Grobosti, kritika in
poniževanje nikamor ne vodijo.
Poskusimo kaj drugega, kot bi rekla Louise L.
Hay. Poskusimo s prijaznostjo, sprejemanjem in objemanjem vsega, kar smo!
Ljubek sijoč pristen unikatno lep dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Življenje je lepo v vseh pogledih... Sprejmi to čarobnost v srce! Zate je!
Ni komentarjev:
Objavite komentar