Samospodbuda...

Cenim, da imam tako enostavno in ljubko lahkotno življenje. Vse se mi dogaja zame. Vse se mi dogaja samo zame. Popolno je. V vseh pogledih. In čisto popolno. Jasnost v vseh teh lepotah.

Cenim, da imam tako lep razgled. Cenim, da imam tako lepo stanovanje. Res imam lepo. In to mi veliko pomeni.

Zdaj pa je čas, da se pomikam naprej. In ne v stanovanju. Tukaj mi je všeč. Niti avto ne rabim večji. Moj mi je ljubek. Naprej v smislu, da še delam več tega, kar sem v resnici. Navdihovalka. In to mi je smisel, da delam še več tega, kar ljubim.

Zdaj pišem blog skoraj tri leta ali več kot tri. Nekaj takega. To pa mi je čisti užitek. Samorefleksija. In tudi samospodbuda.

Kaj pa si želim delati naprej? Kam pa se želim pomikati naprej?

Še bolj proti svojim srčnim željam. Lepo življenje imam. Izpolnjeno. V polnosti. Rada imam to, kar postajam. In še raje imam to, kar sem.

Vse ima nek smisel. Res.

Nima pa smisla obsojati nič ali nikogar. In kako mi uspeva v tem norem ljubkem svetu ostajati srečna? Spim dovolj. Pa še to je, da se bolj osredotočam nase kot na druge. Lahko živijo po svoje. In to je to. Lahko zaupam, da se vse dogaja ob pravem času. Vse se dogaja z namenom. In vsak ima svoj čas, ko se prebudi in zaživi po svoje. In v luči in še bolj pristno.

Nič ni pomembno. Srečna sem lahko vseeno.

Ljubek sončen srečen srčkan prikupen dan!

Cmok!

Objem!

P.S.: Čisto unikatna - unikaten si! Živi svoje sanje! Danes!

P.P.S.: Tukaj pa že nov navdih... https://youtu.be/Cy1HN2DyeL8