Moj dan!

Nisem bila prepričana, ali je ta teden pust, ali naslednji. Pa saj ne bi bilo nič narobe, če bi šla na delo že en teden prehitro namaskirana. Dan norcev pač, kaj češ… Moj praznik. Itak! To pa mi je bila vedno taka sprostitev.

Bile smo kavbojke. Vmes, ko je bil odmor med živo glasbo, se je najbolj dogajalo. Šli sva se dvoboj z drugo kavbojko. Postavili sva se s hrbti skupaj in šteli do deset. Prvi korak. Drugi. Tretji. Deseti. Tako me je ustrelila, da sem padla na tla, huje kot mrtva. To se mi je vedno tako smešno spominjati.

Pa ko smo bili čarovnice. Ko sem lahko kričala s tako predirnim glasom, da so vse ušesa bolela. Z metlami smo tolkli skupaj v krogu... 

Ali pa ko smo bili Kitajci. Imeli smo svoj ples, priklanjanja. Pahljače. Ročno smo si poslikali vsa oblačila. Dobili smo veliko prvih mest… Lepo mi je bilo. Priprave. Fajn. Tisti del Kitajcev, ko je moral imeti brkice gor, je ful bolj nasrkal. Ker je imel pritrjene s sekundnim lepilom… Nič drugega ni dovolj dobro držalo… Dobro, da sem imela krilo… Uh, lepi spomini. To pa je tako bila naša himna: maškare ča mogu maškare (https://www.youtube.com/watch?v=2Ez2cG9mzUs).

Pogledala sem, pa je pustni torek drugi teden. Nekaj časa nazaj smo bili v pokritem igrišču za otroke. Slikali so jim na obraze. Seveda sva se dala poslikati z ljubim. On je bil pokemon (prav prisčno mu je pasalo… Luškan! Z rdečim noskom… Če bi imela pokeball, bi ga lovila okoli…). Jaz pa sem bila spiderwoman. 

Ko naju je sin videl, je rekel: »Kaj te z vama je!?!«

Kaj te vem (love), ampak imam rada pust tudi sredi leta.

Lep srčkan nor dan! Kiss! Kiss!