BLAŽENOST JASNOSTI

Življenje je lepo!

Imaš kdaj občutek, da si zvezana v stare vzorce, obljube preteklosti, ki ti več ne služijo ali igram pomanjševalnic, da se ne rabiš izpostavljati, mogoče revščino, tišino, molk, ne-izražanje sebe?

Danes sem izvlekla karto Rebecce Campbel in spomnila me je na to, da mi vsi ti stari vzorci nekaj dajejo. Občutek domačnosti in varnosti. Me pa tudi zaklepajo v preteklost, ki je tako ne morem preseči. Izvajajo in ponavljajo se znova in znova. Manifestirajo se, ker jih še jaz držim v sebi. Ne ker bi jih želela in bi mi zares služili, ampak so mi blizu in tu točno vem, kaj je naslednji korak v drami s tisoč deli limonade. Vse je predvidljivo in tako domače. Ni pa več udobno ali prikupno. Ali srčno.

Srce me kliče drugam.

Mogoče pa je zdaj pravi čas, da izbrišem vse stare navezanosti na vzorce, ki mi več ne služijo.

Čas je, da se osvobodim vzorcev, ki ne odražajo tega, kdo pa sem zdaj v tem trenutku. Verjetno nisem več tista mala prestrašena deklica, ki ni videna in slišana. Pa saj sem sama tako dobro skrbela zase vso otroštvo, da sem bila pridna hči, da ni bilo potrebnega pretiranega naprezanja. V resnici nisem bila nevidna, samo poskrbela sem, da je šlo vse gladko. V sebi sem se tako počutila, ker se niso rabili ubadati z mano, pa se tudi niso kaj dosti. Tudi tega vzorca nevidnosti se osvobajam. Ne služi mi več.

Rada sem pristna in videna, kot to, kdo sem. Meni je v veselje, da izražam svojo pristno pravo srčno naravo in se smejem iz vsega srca, ko mi je in da jočem, če mi je.

Rada imam tišino, ampak nič več molčečnosti. Dragoceno mi je, ko se povezujem s sabo. Rada poznam svoje mnenje, tudi, če ga ne branim pred drugimi, saj vem, da ne rabim ničesar dokazovati. Živim svojo resnico.

Moje življenje je moje govorjenje. Ali naj dejanja govorijo glasneje od besed.

Zadnje dni sem utrujena, kot bi predelovala stvari drugih ljudi, tistih, ki so mi blizu. Ni mi več treba jemati žalosti nase in jo predelovati. To ni moje sranje, naj »brožajo« po njem in ga vohajo tisti, ki so si ga ustvarili. Ne morem jaz reševati njihove preteklosti, ker tako izgubljam stik s sabo in sedanjostjo. Tega pa več ne želim. Tudi sama sem se soočala in se še vedno soočam s svojim drekom in ga sproti čistim, ko začutim, da je čas. Predvsem pa vsakodnevno preko pisanja dnevnika. Vračam pošiljatelju, paket zavrnjen, naj gre tja, od koder je prišel. Tako je.

Sama vem, da sem polna navdušenja in polna energije ustvarjanja in ko nisem, vem, da se mi nekaj želi prilepiti name, kar je manj kot ljubezen. Tega pa več ne dovoljujem. Sem svobodna in jaz izbiram, kaj si želim v svojem življenju ali kaj ne. Dovolj je bilo sranja in vsega tega kidanja dreka drugih. Tako je!

Zdaj pa dovolj o dreku. Vsak naj najprej počisti pred svojim pragom.

Me vleče potovanje? Me. Kliče me. Bom odgovorila? Seveda bom! Juhu!

Obožujem sonce, ki tako lepo razsvetli vse okoli mene. Tudi mene. Tudi mi smo vse bolj razsvetljeni! Vedno manj neumnosti nam lahko prodajajo in servirajo. Dovolj je bilo. Resnica se vedno izkaže, tudi zdaj se bo.

Ljubek pristen srčkan srečen sijoč zabaven glamurozen sijajen blažen bogat razkošen veličasten izjemen vesel harmoničen miren dan poln obilja in radosti v očeh!

Jasno bodi to, kdo si. Naj te srce vodi. Čudovita si, moja draga, veš!