Prispeli smo na letališče. Drugi poskus! Danes pa bo! Zdaj pa
bo!
Vse je šlo tekoče! Kreme za sončenje so nama že stran
pometali. Včeraj. Tako, da nimava kaj takega! Vse sva že vedela. Šal dol. Pulover
zavezan okoli pasu dol. Kilogrami so vredu. Še do dovoljenih. Računalnik iz
torbe ven.
Pokukala sem, kako izgled rentgen kovčka! Kako zabavno. Videle
so se slušalke, kot da so v brezpredmetnem prostoru. Nekaj novega.
Hitro sva bila skozi kontrolo. Postaviš se na široko. Daš roke
od telesa. Počakaš, da te pokliče naprej. Nekaj me je preizkusila z nekimi
papirčki. Baje, če nimam smodnika na sebi. Nisem imela. So pa res prijazni. Koliko
ljudi gre vsak dan mimo njih. Zdi se mi vsaj vljudno, da jih lepo pozdravimo. Tudi
oni so samo ljudje v službi.
Čakanje je hitro minilo. Dobili smo že prej nove karte. Imela
sem karto ob oknu. Nisva točno vedela, ker sva imela a in c sedeža. Mislila sem,
da kdo sedi v sredini. Pa sva potem pogledala na sliko letalskih sedežev. To se
sin tako dobro znajde! In sva sedela skupaj! Jaz pri oknu!
Začeli so nam gledati karte. Nas spuščati na letalo! Počutila
sem se, kot da imam privatno letalo, saj so bile stopničke gor. Samo pet ali
šest. Bilo je ljubko malo letalo!
Sinu sem vseeno odstopila sedež pri oknu! Pri drugem letu pa
se menjava! Super sediva! Kar razživela sva se! Motorje so že vklopili! Gremo!
Ljubek prisrčen osrečujoč pristen dan!
Cmok! Objem!
P.S.: Si upaš živeti po svoje?
Ni komentarjev:
Objavite komentar