Bilo pa je brez turbolence. Še zdaj se spomnim miren glas
pilota, k ije rekel, da je vreme lepo. Pričakujemo ugoden miren let brez
turbulence. Tako je tudi bilo.
Leteli smo kar nizko nad gorovjem. Vse se je videlo. Reke. Jezera.
Zelene gore. Oblaki. Meglice.
Let je tako hitro minil. Saj ne vem, ali sva se tukaj tako
smejala, ko je stevardesa morala potiskati voziček gor v breg – ker je bilo
letalo tako nagnjeno…
Potem pa smo počasi pristajali! To pa je bilo nekaj
najlepšega v mojem življenju! Najlepši pristanek sploh! Najprej smo leteli nad
jezerom. Potem pa smo se začeli obračati nazaj proti letališču. Ko se je letalo
nagnilo, sem imela občutek, da se skoraj dotikamo gladine jezera. Bilo je tako
lepo zeleno. Potem pa bolj modro, ko smo se približevali globinam. Popolno je
bilo!
Vzravnali smo se poravnano z letališčem in pristali! Nikole ne
bom pozabila tega pogleda z letala! Kaj tako lepega še nisem doživela! Pa še na
pravi strani sva sedela! Vse sem videla. Celoten ovinek letala! Božansko!
Lepo lahkotno smo pristali. Vzela sva prtljago. Malo sva jo
iskala! Seveda imajo vsi črne kovčke. Želim si ga poslikati!
Ljubek prisrčen srčkano barvit unikaten dan!
Cmok! Objem!
P.S.: Življenje je drzna pustolovščina ali nič!
P.P.S.: Nov navdih ob kavi... ali čaju... kofein za dušo... https://youtu.be/zZK1ivDjIYQ
Ni komentarjev:
Objavite komentar