Najlepše se mi je zdelo na morju... Ali najlepše, kaj mi je
ostalo v spominu na morju… je seveda plaža. Sprehodi. Občutek toplega peska na
nogah. Valovanje. Občutenje prihajajočega in odhajajočega vala, ki kar preseneti.
Rada hodim bosa in občutim to nežnosti n mehkobo peska. Tako
prijetno žgečka. Potem pa vse preplavi svežina morske vode.
Počasi sonce zahaja. Samo poslušanje valov je čisto
razkošje.
Še nekaj mi bo ostalo v spominu. Pohod na grad. Tam je na
hribčku tako lep grad. Nekoč je bil. Zdaj so razvaline. Pogled je čudovit. Vidi
se daleč do Bara. Vse se je odsevalo v soncu. Sin je splezal na obzidje. Popolnost.
Na obeh straneh se je videlo morje. Naš čudovit zaliv na eni strani in odprto
morje na drugi strani.
Seveda obožujem vse v zvezi z gradovi. Najboljše pa mi je
vedno raziskovanje. Pot je bila speljana med travnikom in takim gozdom -
zasušenim. Včasih so bili bori, saj so še. Tu pa tam, pa je ostal samo kak
pogorel začrnel ostanek debla.
Lepo je bilo tudi, ko je sin odkril prepad nad morjem. Spodaj
so bile tako velike skale, kot ogromni kamni, ki so gledali iz vode. Pogled pa
je bil izjemen.
Lepo mi je tudi bilo, ko sem se usedla čisto pri morju. Samo
sedela sem tam in poslušala valove.
Najbolj pa sem še uživala ob kombinaciji kave – ledene kave –
in poslušanja morja. Čisti užitek!
Ljubek pristen srčkan dan!
Cmok!
Objem!
P.S.: Življenje je polnost vsakega trenutka... zdaj!
Ni komentarjev:
Objavite komentar