sobota, 27. julij 2019

Malo pa moraš biti!


Saj grem rada na morje! Kaj rada! Z največjim veseljem! Rada pa grem potem tudi domov! Z vsem srcem!

Ljubim vse, kdo sem. V polnosti. Ne rabim biti popolna. Sem pa celovita. Jing – jang. Polno - prazno. Svetloba – senca. In vsi deli smo mi všeč. Ne rabim biti nič na nobenega! Samo zase! In pristna!

Ok! Zdaj!

Nazaj na morje!

Šla sva po stopnicah nazaj do železniške postaje. Domov je nekako lažje iti, ker sva že vse poznala.
Tam je bila proti pričakovanjem postaja kar polna! Ne kar! Veliko ljudi je čakalo!

Prijazno gospo sem vprašala, na katerem tiru stoji vlak?

Na tretjem ali drugem. Dobro! Hvala!

Kaj sta iz Slovenije?

Da! Maribor!

Pa to je tako lepa dežela! Pa pozdravi mi moj Maribor! Pa Ljubljana, kako je lepa! Pa Portorož! Vse mi pozdravite!

Pa saj vi imate tukaj tudi lepo! Pa morje je tako čisto!

Ni lepšega od Slovenije! Pa tu so ljudje malo nori!

Malo pa moraš biti!

Zarotniško se je nasmejala. Takoj sva se povezali!

Sedela sva na betonu in čakal na vlak! Ura je bila že šest zvečer! Pa še vedno je bilo tako vroče!

Vlak je pršel točno! Vlak za Podgorico je na tretjem tiru. Gledala sem, da sva skočila na nekadilski vagon! Takoj sva dobila prostor! In že se peljemo!

Še zadnjič sem ujela morje spodaj. Malo modrine. Vedno boš v mojem srcu! In pridem nazaj! Čimprej! Vem! Do takrat pa adijo!

In smo že zapeljali v tunel!

Ljubek pristen srčen unikatno srčkan dan!

Cmok!

Objem!















P.S.: Življenje je tukaj zate! Zaupaj mu!

P.P.S.: Tukaj pa že nov navdih! https://youtu.be/JPWZLQCCKGU

Ni komentarjev:

Objavite komentar