Letenje z letalom mi je vedno prava pustolovščina. Ne vem,
če me je kdaj bilo zares strah. Bolj je tako vznemirjenje. Videla se je cesta. Pa
avti na njej. Pa avtobusi. Potem pa se vse kar povečuje. Kot bi gledala
normalno. Potem pa približevala s povečevalnim steklom ali mikroskopom. Stvari
dobivajo obliko in podrobnosti. Tik nad tem sem, da imam že občutek, da se že
skoraj dotikamo tal. Čisto smo že spodaj, pa še vedno ne dovolj!
Potem pa samo rahlo zaropota! Nas strese! In že smo na
zemlji!
Sin je rekel, ko smo še bili v zraku, če je ročno zavoro
zategnil. Kar naenkrat se je drastično zmanjšala hitrost letala in nas je kar
cuknilo! Kako dober smisel za humor ima! Vedno preseneti!
Včasih smo ploskali pri pristanku. Jaz sem zaploskala od
navdušenja! Pilot ima res občutek! Drugi pa niso nič trzali! Eh, pa kaj!
Mislila sem, da se bova izgubila na letališču. Vse je bilo
dobro označeno! Videla sem, kje je znak zalet naprej. In kje je carina. Vseeno sva
šla vprašati na carino, kam morava. Prijazno naju je usmeril naprej!
Potem sva takoj našla letalsko družbo pri kateri sva letela
in prijavila prtljago za naslednji let! Ne vem točno, kaj mi je razlagala. Nekaj
s prtljago. Saj zdaj vem. Dali jo bodo v letalo, čeprav je ročna, tako kot vse
velike kovčke. Vseeno sem ji pustila, da mi dvakrat razloži. Hitro je govorila.
Dobro razumem hrvaščino, srbščino – kakorkoli, čeprav jih ne ločim.
Takoj sva našla gate pri katerem letimo potem naprej.
Ljubek sijoč pristen uniakatno lep srčkan dan!
Cmok! Objem!
Življenje je lepo v vseh pogledih!
Ni komentarjev:
Objavite komentar