Brez turbulence!

Let je bil tako miren! Ne vem, kako sem pričakovala, da če je manjše letalo, da ga bo bolj metalo sem in tja. Bolj sem pričakovala vožnjo kot po makedamski cesti. (Neasfaltirani…)

Bilo pa je brez turbolence. Še zdaj se spomnim miren glas pilota, k ije rekel, da je vreme lepo. Pričakujemo ugoden miren let brez turbulence. Tako je tudi bilo.

Leteli smo kar nizko nad gorovjem. Vse se je videlo. Reke. Jezera. Zelene gore. Oblaki. Meglice.

Let je tako hitro minil. Saj ne vem, ali sva se tukaj tako smejala, ko je stevardesa morala potiskati voziček gor v breg – ker je bilo letalo tako nagnjeno…

Potem pa smo počasi pristajali! To pa je bilo nekaj najlepšega v mojem življenju! Najlepši pristanek sploh! Najprej smo leteli nad jezerom. Potem pa smo se začeli obračati nazaj proti letališču. Ko se je letalo nagnilo, sem imela občutek, da se skoraj dotikamo gladine jezera. Bilo je tako lepo zeleno. Potem pa bolj modro, ko smo se približevali globinam. Popolno je bilo!

Vzravnali smo se poravnano z letališčem in pristali! Nikole ne bom pozabila tega pogleda z letala! Kaj tako lepega še nisem doživela! Pa še na pravi strani sva sedela! Vse sem videla. Celoten ovinek letala! Božansko!

Lepo lahkotno smo pristali. Vzela sva prtljago. Malo sva jo iskala! Seveda imajo vsi črne kovčke. Želim si ga poslikati!

Ljubek prisrčen srčkano barvit unikaten dan!

Cmok! Objem!

P.S.: Življenje je drzna pustolovščina ali nič!

P.P.S.: Nov navdih ob kavi... ali čaju... kofein za dušo... https://youtu.be/zZK1ivDjIYQ