Vpijanje, samo vpijanje žarkov...

Kako je lepo sedeti na soncu. Tako dobro dene. Kot nežen poljub ljubezni. Čisto narahlo. Čisto počasi. Ampak učinek je neznanski! Čisto me poživi. Čisto. Kako lepo življenje imam. Zdaj. V tem trenutku. Rože na mizi. Kava. Pisanje.

Čista lepota.

Kaj pa to, ko je zdaj čas, da sem lahko čisto samosvoja. Ampak samo zato, ker si upam. Ali ker si dovolim. In dovolim si. V polnosti. Rada imam to svoje ljubko življenje.

Čutim, da vse nastaja v pravem času. Postaja.

Čutim, čutim vsaj malo ta notranji občutek ljubezni. Ne ljubezni! Bolj zaljubljenosti v življenje. Čutim to cvetenje. Vznemirjenje. Čutim to norost. Ljubezni. Skače čez potok, tam kjer je most.

Zdaj pa še je tako dobra pesem.

Seveda! Kako spada lepo zraven. Čisto.

Kako lepo je biti v naravi. Čisto. Čutiti ta vetrc na koži. Božansko. Prav pogrešala sem to povezanost z naravo. Želim si hoditi. Želim si še več hoditi. Tako, za veselje. Imam tako ljubko življenje.

Kaj pa malo adrenalina? Kaj pa malo pozornosti? Kaj pa malo razvajanja sebe? Kaj pa malo samo užitka…

Tukaj je prišel vrabček, ki je našel nekaj za jesti.

Kako čutim to povezanost z naravo. Kako čutim vse to v meni. Čutim to veselje. Vedno je prisotno, samo mu ne pustim na plano.

Ampak zdaj pa mu. In mu želim še več. Spet. Lepo življenje imam. Res. In obožujem ga vedno bolj. Rada imam vse v njem. pristnost. Polnost. Zaupam. Čisto zaupam, vse se dogaja v moje najvišje dobro.

In res je dobro.

Čisto vse je dobro.

Ljubek sijoč pristen dan!

Cmok!

Objem!!!

P.S.: Življenje je tvoje! Uživaj ga!