Cenim, da je pomlad tu! Kako rada imam, da je tukaj! Diha skozi
mene in mi je v tako veselje, da sem lahko srečna in zadovoljna, da sem lahko
samo to, kdo sem.
Tako rada ima svoje življenje! Vsak dan bolj! Prav zadovoljna
sem. Čutim kako se povečuje sunek v pozitivno, dobro smer. Čutim, kako se
povečuje moč sreči. Srčnosti. Pristnosti. Uživam v vsem tem. Rada sem to, kdo
sem. In učim se. Biti še bolj pristna. Kako rada sem v tem lepem življenju na
polno! To je moje življenje danes!
Božansko! Čutim. Kako se premika. Če bi bila Partljič, bi
slišala, kako trava raste. In jo slišim! Prisežem! In to s Partljičem je
verjetno bila prispodoba, da je tako nor, da bi še celo to slišal. Ali samosvoj.
Ali čuden! In vse to sem jaz! In odlično se počutim v tem! Moj čas je zdaj! To je
moje veselje! To je moja sreča!
Kako uživam v norosti ustvarjalnosti. Ali bivanja v tem, kdo
sem. Samo sem.
Lepota. Igrivost. Smelost. Samosvojost. Užitek. Pristnost. Lahkotnost.
Moč. Svoboda ustvarjanja. Rada imam vse to in vse dele sebe.
Čisto sem navdušena. In seveda hvala vsej preteklosti, da
sem danes točno tukaj kot sem. Brez nje ne bi šlo! In ponosna sem na njo! Z vsem
srcem! Toliko me je naučila!
Glavno pa je bilo!
Daj no, nič ni tako resno!
In ko ti nekdo prvič pokaže, kdo je, mu verjemi! Ne rabiš
sto ponovitev limonade, da te prepriča. Kaj sem samo sto napisala!? Ogromno
ponovitev istih izpadov, potem pa sem prepričana. Ne! Ni mi treba! Že prvič je
dovolj!
Res pa je tudi, da nekaterih stvari nisem želela videti,
slišati ali čutiti, ker bi pomenilo, da si želim kaj spremeniti. Ali se
pomakniti v drugo smer. Ali izstopiti iz avtobusa. To pa sem tako ali tako
naredila. Prej ali slej.
Zaupam si! Vedno bolj!
Ljubek sijoč pristen dan!
Cmok! Objem!
P.S.: Poslušajmo svoje srce. Kaj nam šepeta? Kam nas vodi? Kaj nam namiguje? Srce je naš kompas. Vedno!
P.P.S.: Tukaj pa že nov dnevni navdih... in hvala, ker ste z mano na poti... pustolovščini...
Ni komentarjev:
Objavite komentar