Pa res? Čisto res?

Kaj ni zanimivo, da padem v luknjo. Ali je bolj luknjica. Majčkena. Taka. Mini. Kot pikica. Pa me lahko potegne v vrtinec starega razmišljanja. Potegne me v kalne vode. Skrbi. Kako bo? Kaj sploh bo? In potem vsa spominjanja, kako slabo je že bilo. (Čeprav zdaj ko gledam z razdalje na vse, nič ni bilo tako slabo. Če priznam po resnici. Vse je vodilo v nekaj dobrega.)

Lahko danes zaupam? Lahko zaupam, da sem lahko to, kdo sem v polnosti in še celo uživam zraven. Karkoli se dogaja. Skrbi niso resnične. Še vedno se je zgodilo na nek čuden način, da se je vse razrešilo na način, na katerega sploh pomislila nisem.

Zdaj v tem trenutku pa se sploh nima kaj razrešiti, ker vse teče. Tako kot se sonce zjutraj prikaže, tako lahko zaupam svojemu notranjemu vodstvu. Notranji intuiciji.

Res smešno!

Pa zaupam, da imam notranji glas? Zaupam, da imam notranje vodstvo? Zaupam, da imam dušo? Zaupam v višjo silo, ki se pretaka skozi mene?

Vse to zaupam.

Zakaj pa bi potem skrbela? Kje je potem tu logika. Zaupam, pa vseeno bi malo skrbela. Iz navade. Pa ker vsi to delajo. Daj no! Saj znam boljše. Kaj bom zdaj? Zaupala ali skrbela? Res?

Ne vzdihuj tako zraven. Samo zaupam. To je to. In res lahko zaupam sili, ki je močnejša od mene. Verjamem, da sem duša s fizično izkušnjo in ne obratno! Duša je na prvem mestu!

Ljubek sijoč pristen barvit zabaven dan!

Cmok! Objem!

P.S.: Cenim, da sem tukaj zdaj v tem trenutku. Živim svoje sanje še bolj kot kdajkoli. Poslušam svoje srce! Poslušaj ga tudi ti!

P.P.S.: Tako pa je že nov blog, ne blog, vlog tukaj: https://youtu.be/x6mPQClf5pA !!! Vesela bom, če se naročite na kanal. Hvala, ker ste!